Skoraj tri milijone evrov prihodkov v štirih letih, dva zasebna zavoda brez redno zaposlenih in več kot dva milijona evrov stroškov zunanjih storitev. Finančno poslovanje organizacij, ki ju vodi Nika Kovač, ponovno odpira vprašanja o preglednosti financiranja vplivnih nevladnih organizacij. Portal Pokukaj24 je izpostavil tudi njena potovanja v poslovnem razredu in novo zasebno svetovalno podjetje. Kaj razkrivajo številke in kje odgovori še manjkajo?
Skoraj tri milijone evrov. Zaposlenih pa nič.
Medtem ko se javna razprava pogosto vrti okoli financiranja političnih strank, javnih institucij in podjetij, pozornost vse bolj vzbuja tudi poslovanje organizacij, ki pomembno vplivajo na javno mnenje.
Med njimi sta Inštitut 8. marec in zavod My Voice, My Choice, ki ju vodi ena najbolj prepoznavnih slovenskih aktivistk, Nika Kovač. Portal Pokukaj24 je 2. novembra opozoril na njune prihodke in organizacijski model, ki temelji predvsem na zunanjih izvajalcih. Po javno objavljeni analizi računovodskih podatkov sta zavoda med letoma 2022 in 2025 skupaj izkazala približno 2,99 milijona evrov prihodkov.
Od tega je Inštitut 8. marec ustvaril približno 2,21 milijona evrov, zavod My Voice, My Choice pa skoraj 786.000 evrov. Pri tem je posebej zanimiv podatek, da sta zavoda v računovodskih izkazih navajala povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur nič. Kako lahko organizaciji, ki vodita odmevne domače in mednarodne kampanje, upravljata milijonska sredstva brez redno zaposlenih? Odgovor se vsaj deloma skriva v stroških zunanjih storitev.
Več kot dva milijona evrov za zunanje storitve. Komu?
Po objavljenih finančnih izračunih je Inštitut 8. marec v obdobju 2022–2025 za zunanje storitve namenil približno 2.040.377 evrov. To pomeni približno 92,5 odstotka njegovih prihodkov v obravnavanem obdobju.
Takšen model poslovanja ni sam po sebi nezakonit. Nevladne organizacije lahko delo izvajajo prek zunanjih strokovnjakov, pogodbenih sodelavcev, podjetij in samostojnih podjetnikov.
Toda pri organizaciji, ki se redno vključuje v pomembne politične in družbene razprave, visoki stroški zunanjih storitev odpirajo legitimna vprašanja. Kdo so največji prejemniki teh plačil? Za katere konkretne storitve so bili plačani? Kolikšen del sredstev je namenjen kampanjam, kolikšen organizaciji in kolikšen neposrednim izvajalcem? Iz zbirnih računovodskih izkazov takšnih odgovorov ni mogoče razbrati. Prav zato bi podrobnejša javna predstavitev večjih izdatkov in načinov izbire izvajalcev lahko pomembno prispevala k zaupanju v delovanje inštituta.
Kdo nakazuje denar? Med največjimi donatorji tuje fundacije
Za razliko od političnih strank lahko slovenske nevladne organizacije pod zakonskimi pogoji prejemajo sredstva tujih zasebnih fundacij. Inštitut 8. marec je več svojih donatorjev že javno razkril. Preiskovalna rubrika 24UR Dejstva je februarja poročala, da so za kampanjo My Voice, My Choice v letih 2024 in 2025 zbrali 923.028 evrov donacij. Med razkritimi donatorji so:
- Fundacija RAJA–Danièle Marcovici: 275.000 evrov.
- Meliore Foundation: 250.000 evrov.
- Alliance for Gender Equality in Europe: 110.000 evrov.
Avstrijska dedinja Marlene Engelhorn je za 24UR potrdila, da je leta 2025 inštitutu namenila 120.500 evrov. Med financerji je bila tudi Open Society Foundations, povezana z Georgeem Sorosem. Kovačeva je v preteklosti pojasnjevala, da donatorji ne odločajo o vsebini dela inštituta in da organizacija ohranja svojo neodvisnost. Toda prav tukaj se odpira širše vprašanje.
Ali lahko javnost dovolj dobro presodi neodvisnost organizacije, če nima celovitega vpogleda v vse njene večje financerje in pogoje financiranja? Tuji zasebni donatorji niso sami po sebi dokaz političnega vplivanja. Vendar obsežno financiranje javnih kampanj upravičuje vprašanja o morebitnih pogojih, dogovorih in odgovornosti do donatorjev.
So skoraj tri milijone plačali slovenski davkoplačevalci?
To je vprašanje, pri katerem je treba ločiti namigovanja od podatkov. Inštitut 8. marec na svoji spletni strani navaja, da ne prejema in ne kandidira za sredstva državnih podjetij ter državnega ali občinskih proračunov.
Novo podjetje Nike Kovač: skoraj 87.000 evrov prihodkov v manj kot šestih mesecih
Dodatno pozornost vzbuja podjetje Roses and Solidarity, svetovanje, d. o. o., ki ga je Nika Kovač ustanovila julija 2025. Po objavljenih računovodskih podatkih je podjetje do konca leta ustvarilo približno 86.717 evrov čistih prihodkov od prodaje in 41.675 evrov čistega dobička. Gre za razmeroma visoko dobičkonosnost v prvem, skrajšanem poslovnem letu.
Kovačeva je po poročanju medijev pojasnila, da podjetje storitve opravlja v tujini, da ne posluje z državnimi podjetji oziroma prek javnih razpisov in da davke plačuje v Sloveniji. Iz javnega izkaza pa ni razvidno, kdo so konkretni naročniki.
Zato bi bila zanimiva tudi podrobnejša razlaga narave teh storitev, predvsem zaradi javne vloge ustanoviteljice. Pomembna razlika: dobiček podjetja ni samodejno osebni dohodek njegove lastnice. Prav tako samo dejstvo visoke dobičkonosnosti ne pomeni davčne nepravilnosti.
Poslovni razred na letalu: kdo plača vozovnico?
Pozornost je pritegnila tudi fotografija Nike Kovač v poslovnem razredu letala. Kovačeva je v odzivu pojasnila, da ji organizatorji nekaterih mednarodnih dogodkov in predavanj krijejo letalske vozovnice, tudi v poslovnem razredu. Sama je ob tem omenila tudi skupni povratni let s predsednikom vlade Janezom Janšo in njegovim spremstvom.
Toda iz fotografije ni mogoče ugotoviti, kdo je vozovnico dejansko plačal, koliko je stala ali ali je bila povezana s kakršnimikoli obdavčljivimi prejemki. Za presojo morebitnih davčnih posledic bi bili potrebni podatki o plačniku, pravni podlagi potovanja in načinu obračuna stroškov. Sam sedež v poslovnem razredu ni dokaz davčne utaje ali nepravilnosti. Vseeno pa lahko javno izpostavljena oseba z jasnim pojasnilom financiranja takšnih potovanj odpravi marsikateri dvom.
Ali za nevladne organizacije veljajo enaka merila preglednosti?
Inštitut 8. marec se pogosto zavzema za transparentnost, odgovornost nosilcev javnih funkcij in nadzor nad vplivnimi institucijami. Zato je razumljivo, da javnost podobno raven preglednosti pričakuje tudi pri njegovem delovanju. Politične stranke morajo pri financiranju spoštovati posebne zakonske omejitve, nevladne organizacije pa delujejo po drugačnih pravilih. Ta razlika sama po sebi ne pomeni izigravanja zakonodaje.
Toda kadar nevladna organizacija organizira odmevne družbene kampanje, vpliva na javno razpravo in razpolaga z milijonskimi sredstvi, se odpira vprašanje, ali zakonsko predpisana preglednost zagotavlja tudi dovolj informacij za javnost. Zlasti o velikih donatorjih, pogodbenih sodelavcih in namenih večjih izdatkov.
Skoraj trije milijoni so razlog za vprašanja!
Pri celotni razpravi je treba poudariti nekaj bistvenega. Skoraj tri milijone evrov predstavljajo skupni večletni prihodki dveh zavodov, ne osebnega zaslužka njihove direktorice.
Vendar javno predstavljene številke vseeno odpirajo vprašanja, na katera bi bilo koristno dobiti natančnejše odgovore. Kdo so največji dejanski financerji? Kakšni so pogoji velikih donacij? Kateri zunanji izvajalci prejmejo največ sredstev? Kako se zagotavlja neodvisnost pri politično občutljivih kampanjah?
To niso vprašanja, ki bi jih smeli postavljati samo politikom ali gospodarstvenikom. Če je transparentnost vrednota, mora veljati tudi za tiste, ki jo najglasneje zahtevajo od drugih. Inštitut 8. marec je del informacij že objavil, javna razprava pa kaže, da zanimanje za podrobnejša pojasnila ostaja.
P.O.
