Cerkev Žalostne Matere božje je oddaljena le nekaj več kot deset kilometrov od Ljubljane, že od zdavnaj pa je bila priljubljeno zavetišče romarjev iz južnega in zahodnega dela ljubljanske kotline, pravi Franci Petrič v prvem delu knjige Duša, le pojdi z mano: »Na 418 metrov visokem hribu, ki obvladuje vso barjansko ravnino, se mogočno dviga baročno svetišče, obdano s kapelicami križevega pota. Zdi se kakor dragocen kamen v prstanu.«
V kroniki preserske župnije je ohranjen zapis o začetkih te božje poti. V začetku 18. stoletja so prišli v tamkajšnje kraje hudi časi: slabe letine, lakota in bolezni. Zato so se v teh stiskah ljudje zatekli po tolažbo k Mariji. Hoteli so ji pozidati cerkev. Vendar upravitelji kartuzijani iz Bistre temu ljudskemu navdušenju niso bili naklonjeni, saj še ni minilo dolgo, kar so zgradili farno cerkev v Preserju. Namesto cerkve so kartuzijani dali na hrib postaviti velik križ. Toda ljudska vnema se ni zmanjšala. H križu so prihajali molit, obenem pa iskali pomoč za zidavo. Tu jim je priskočilo na pomoč srečno naključje.
»V preserski fari se je namreč rodil Franc Kovač – Faber,« pravi Petrič. »Ta je študiral po različnih evropskih krajih in postal ugleden zdravnik na Dunaju. Zdravil je celo samega cesarja Karla VI. Ta mož si je pridobil s svojim delom veliko bogastvo. Na stara leta se je preselil na Nizozemsko, bil pa je zelo navezan na svoj rojstni kraj. Nanj so se spomnili Preserci in ga poprosili za pomoč. Velikodušno se je odzval in pošiljal denar vse do svoje smrti. Zdaj tudi bistriški kartuzijani niso več nasprotovali. Leta 1725 se je začela zidava in čez dve leti je bila cerkev uspešno postavljena.«
Oprema cerkve spominja na prve slavne dni božje poti na Žalostni gori. Glavni oltar je čudovita mojstrovina. V njem je zanimiv kip Žalostne Marije, ki pa je, v nasprotju s podobnimi, brez Jezusovega trupla v naročju. Jezus leži v niši pod oltarno mizo. V Marijinem obrazu je umetnik živo izrazil žalost in trpljenje.
»Morda se bo kdo ustavil tudi ob dveh svečnikih, ki ju držita velika orlovska kremplja, na vrhu pa so v trikotu izrezljani nos, oko in uho,« poroča Franci Petrič. »Nihče ne zna razložiti, zakaj to. Ljudska domišljija je z njim povezala napeto zgodbo. Neki mož z Rakitne je s Krima proti domu peljal voz drv. Na poti se mu je voz prevrnil. Začel je grdo preklinjati in klicati na pomoč hudiča. Ta je res prišel in mu pomagal, a v zameno mu je moral voznik zapisati dušo. Šele, ko je prišel domov, je mož ugotovil, kako strašno stvar je storil. Ves obupan je poromal na Žalostno goro k spovedi. Ko je prišel pred cerkvena vrata, sta se z obeh strani prikazala dva strašna kremplja in se preteče stegovala k njemu. Mož je mimo krempljev planil v cerkev, kjer ga je duhovnik spovedal in obhajal. Srečen, ker je bil rešen, je v spomin podaril cerkvi ta dva svečnika s kremplji.«
Še zanimivost z Žalostne gore. Lani so pri radovljiškem Lectarju iskali najstarejše izdelke iz lecta. Kot drugo najstarejše je bilo izbrano 61 let staro srce, ki ga je mlad fant Alojz Suhadolnik kupil svojemu dekletu Cilki na Žalostni gori pri Preserju. Nato sta se leta 1957. poročila in sta še danes skupaj. Napis na srcu pa je tak: Eno samo čem si zbrati in ji hočem zvest ostati. Cilka in Alojz še danes rada povesta, da ju drugo najstarejše lectovo srce še danes povezuje skupaj.
Primož Hieng
