»Med ljudmi je čedalje nanj sočutja. Sodobna tehnologija in hiter življenjski ritem nas odtujujeta. Toda za to, da nekomu pomagamo, ne potrebujemo le denarja. Včasih zadostuje, če na cesti koga pozdravimo in se mu nasmehnemo ali da znamo prisluhniti sočloveku. A nekateri nočejo videti stiske drugih, nočejo se soočiti z njo. Spomnim se hudo bolnega fantka iz Maribora, ki so mu zdravniki napovedali le še nekaj mesecev življenja. Njegova mamica samohranilka nas je kljub temu prosila, če mu lahko kupimo lego kocke, ki si jih je nadvse želel, sama pa ni imela dovolj denarja niti za hrano. Otrok, ki je nekaj mesecev pozneje žal res umrl, je bil presrečen, ko smo mu izročili kocke, toda v bloku je bil cel halo, ko so sostanovalci izvedeli za to darilo.«
Mojca Oštir Pajestka, direktorica humanitarnega zavoda Vid
Vir: Nedeljski dnevnik, 24. 4. 2019, str. 6
