Sloveniji se očitno obeta nekaj, o čemer se govori že desetletja, naredilo pa se je bolj malo: prava decentralizacija države. Ne več samo lepe besede o enakomernem razvoju, ampak konkretne selitve ministrstev iz Ljubljane v druga slovenska mesta.
Prva je potezo potegnila ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj Monika Kirbiš Rojs. Njeno ministrstvo je formalno preneslo sedež v Maribor, kjer naj bi v prvi fazi delalo približno 70 zaposlenih. To pomeni, da je Maribor postal sedež prvega ministrstva izven Ljubljane, kar je za Štajersko velika simbolna in politična zmaga.
V Ljubljani nad tem morda niso najbolj navdušeni. Prestolnica je bila desetletja vajena, da se skoraj vse pomembno dogaja na nekaj kvadratnih kilometrih: vlada, ministrstva, agencije, uradi, razpisi, sestanki, odločitve in tudi denarni tokovi. Za preostalo Slovenijo pa je pogosto ostal občutek, da mora za vsako pomembnejšo zadevo najprej na pot proti Ljubljani. Zdaj se ta logika očitno začenja spreminjati.
Kirbiš Rojsova je z mariborsko potezo odprla vrata širši razpravi: zakaj bi morala biti vsa državna moč skoncentrirana v prestolnici? Če ministrstvo skrbi za lokalno samoupravo, regionalni razvoj in kohezijo, je pravzaprav precej logično, da sedi tudi zunaj Ljubljane. Še posebej v mestu, ki že leta opozarja, da Slovenija potrebuje bolj uravnotežen razvoj.
A Maribor morda ne bo edini. Minister za izobraževanje, znanost in mladino Borut Rončević je že napovedal, da želi svoje ministrstvo preseliti v Novo mesto. Ob tem poudarja, da ga ne zanima zgolj simbolična selitev pisarne ali nekaj zaposlenih, ampak resna preselitev celotnega ministrstva. Po poročanju medijev ima ministrstvo približno 400 zaposlenih, zato bi bil projekt organizacijsko precej zahteven.
Rončević v Novem mestu vidi regionalno središče, ki lahko prevzame večjo razvojno vlogo. Selitev ministrstva za izobraževanje bi bila tudi jasen signal, da država ne krepi samo Ljubljane, ampak tudi druga mesta z univerzitetnim, gospodarskim in razvojnim potencialom.
Prebivalci po Sloveniji takšne napovedi večinoma pozdravljajo. Zakaj ne bi imel Maribor ministrstva? Zakaj ne Novo mesto? Zakaj ne Celje, Koper, Murska Sobota, Kranj ali Nova Gorica? Slovenija ni samo Ljubljana. In če država res govori o skladnem regionalnem razvoju, potem mora to pokazati tudi s svojimi institucijami.
Seveda pa decentralizacija ne bo preprosta. Pojavljajo se vprašanja o stroških selitve, prostorih, zaposlenih, prevozih, organizaciji dela in morebitnem odporu javnih uslužbencev. Sindikati že opozarjajo, da selitev zaposlenih ne sme biti izvedena na silo oziroma mimo pravil.
Toda nasprotniki decentralizacije bodo težko prepričali ljudi izven prestolnice, da je edina učinkovita država tista, ki ima vse pisarne v Ljubljani. Digitalizacija, delo na daljavo, regionalne enote in sodobna organizacija dela omogočajo drugačen model. Če lahko podjetja delujejo iz več mest, lahko tudi država.
V resnici je vprašanje precej preprosto: ali je država servis vseh državljanov ali predvsem prestolnice? Decentralizacija ni kazen za Ljubljano. Ljubljana bo ostala politično, gospodarsko in kulturno središče države. Toda druge regije si zaslužijo več kot občasne obljube pred volitvami. Zaslužijo si institucije, delovna mesta, odločevalsko moč in občutek, da država ni nekaj oddaljenega, kar živi samo v prestolnici.
Če se bodo napovedi uresničile, bi lahko selitev ministrstva v Maribor in morebitna selitev Rončevićevega resorja v Novo mesto pomenili začetek novega obdobja. Obdobja, v katerem Slovenija ne bo več razdeljena na center in periferijo, ampak bo končno začela bolj enakomerno dihati.



























