Na Ministrstvu za kulturo naj bi po menjavi oblasti odkrili resno finančno težavo: kulturna blagajna naj bi bila v minusu – denarja naj bi zmanjkalo za skoraj deset milijonov evrov. Nova ministrica Ignacija Fridl Jarc trdi, da se podatki ob primopredaji poslov in podatki po poznejšem pregledu ne ujemajo, zato ministrstvo do rebalansa ne sprejema novih zahtevkov za izplačila in napoveduje zmanjšanje že pogodbeno odobrenih sredstev.
Vprašanje, ki se ob tem postavlja samo od sebe, je neprijetno: kako lahko ministrstvo, ki je imelo na voljo enega najvišjih proračunov doslej, zdaj govori o luknji? Za leto 2025 je bilo za kulturo predvidenih 271,7 milijona evrov, kar je bilo skoraj 37 milijonov evrov več od prvotno sprejetega proračuna za to leto. Takrat je ministrstvo pod vodstvom Aste Vrečko govorilo o dodatnem zagonu kulture, višjih sredstvih za slovenski film, knjigo, ljubiteljsko kulturo, javne zavode in razpise.
Danes pa ista kulturna blagajna očitno poka po šivih. Največji primanjkljaj naj bi nastal na postavki za samozaposlene v kulturi, kjer naj bi do konca leta manjkalo 3,9 milijona evrov. Ministrstvo za finance pa po navedbah Dnevnika teh primanjkljajev ne bo krilo, ker za to v državnem proračunu ni zagotovljenih sredstev.
In tu se začne politično najbolj vroč del zgodbe. Je bil denar porabljen nepregledno? So bile obljube večje od realnih možnosti? So se pogodbe podpisovale brez zagotovljenega kritja? Ali pa je šlo za sistemsko financiranje kulturnega omrežja, ki je bilo blizu prejšnji oblasti?
Nekdanja ministrica Asta Vrečko odgovarja ostro. Po njenem je izgovor, da ni sredstev, “prozoren”, zmanjševanje izplačil pa vidi kot poskus discipliniranja kulturnega sektorja. Toda prav ta odziv odpira novo vprašanje: če je bilo vse urejeno, zakaj se zdaj pogodbe in izplačila tresejo?
Najbolj na udaru so sedaj, prav zaradi pomanjkanja sredstev, očitno nevladniki in samozaposleni v kulturi. Večer poroča, da je ministrstvo zamrznilo izplačila nevladnim organizacijam in samostojnim kulturnim delavcem, po jesenskem rebalansu pa naj bi sledili aneksi za predvideno zmanjšanje sredstev za projekte.
Zato se poraja vprašanje, ki ga bodo davkoplačevalci težko spregledali: kam je šel denar? Če je bil proračun rekorden, če so bila sredstva višja, če so se razpisi širili in če se je kulturni sektor razglašal za strateško področje, kako je mogoče, da zdaj zmanjka za že prevzete obveznosti?
V tej zgodbi ne gre za napad na kulturo. Gre za osnovno vprašanje finančne odgovornosti. Kultura je pomembna, a tudi kulturni denar je javni denar. Vsak evro pride iz žepa davkoplačevalcev, zato mora biti jasno, komu je bil namenjen, zakaj, po kakšnih merilih in s kakšnimi rezultati.
Če je bilo pod prejšnjim vodstvom ministrstva vse zakonito, gospodarno in pregledno, bi moral natančen pregled porabe to samo potrditi. Če pa se ob skoraj 280-milijonskem proračunu nenadoma pojavi skoraj 10-milijonska luknja, potem javnost zasluži več kot politične izjave in obtožbe o obračunavanju. Zasluži si odgovor: kdo je podpisoval obveznosti, kdo je odobraval izplačila in kdo bo prevzel odgovornost, če se izkaže, da je kulturna blagajna res ostala prazna?
P.O.
