Vsak dan lahko prebiramo nove podatke o novih okuženih, o osebah, ki se za življenje borijo na intenzivnih oddelkih in o številu oseb, ki so bitko za življenje izgubili. A vedno so to le številke.
A za vsemi temi številkami stojijo osebe, ki jih velikokrat ne vidimo. Na eni strani osebe, ki bijejo bitko z boleznijo, na drugi pa njihovi otroci, mame in očetje, babice in dedki, bratje in sestre, ki vsakodnevno trepetajo, ker ne vedo, kaj jim prinaša naslednja minuta, ura ali dan.
Nekatere se zaključijo po njihovih željah, spet druge pa tragično.
Danes objavljamo pismo mame, ki ga je napisala medicinskemu osebju ptujske bolnišnice ter Infekcijske in Pediatrične klinike v Ljubljani. Pismo je na svojih profilih objavil Univerzitetni klinični center in ga povzemamo v celoti. Ime deklice smo vedno nadomestili z ležečim srcem <3:
Spoštovani!
Korona epidemija je posegla v naša življenja. Nekatere družine je soočila z najkrutejšo obliko in vzela koga iz njihove sredine… In verjetno je samo naključje in gola sreča tisto, da nekatere družine ostanejo nedotakljive ali se jih korona dotakne zgolj v blagi obliki.
Čeprav smo od samega začetka imeli straho-spoštljiv odnos do te bolezni in smo upoštevali in izvedli vse možne zaščitne ukrepe, nas ni obšla. Saj korona ne izbira kot maščevalec ali karma, do tistih, ki vanjo ne verjamejo ali jo negirajo! Korona resnično ne izbira! Udari tam, kjer najmanj pričakujemo! Družine se loti tam, kjer najbolj boli!
Tudi naše družine se je korona hotela polastiti v svoji najbolj grozni obliki. Zbolela je naša najmlajša in najbolj ranljiva deklica, naš sonček, naša <3. Po štirih dneh visoke vročine, koroni ni bilo dovolj in je brezkompromisno napadla njena pljuča. V ptujski bolnišnici so to ugotovili v dobre pol ure po najinem sprejemu. In seveda gre naša najgloblja in iskrena zahvala najprej zdravnikom in medicinskemu osebju na Ptuju. Nudili so ji prvo pomoč s kisikom in hrano in predvsem so se modro in hitro, pravilno odločili. <3 so takoj premestili v Ljubljano. Glede na hudo stanje, v katerem se je znašla, je bila premeščena na najboljše možno mesto – UKC Ljubljana. Iskrena hvala ptujskemu osebju na kovid oddelku, zdravnikom in reševalcem!
Tisti dan je bil za našo družino najbolj žalosten… na hipe so me prežemale tudi najbolj črne misli in občutki, da bo <3 odšla pri svojih dvanajstih letih… Kako je to možno? Bila je zdrava deklica, a nima že dovolj velikega bremena kot otrok s posebnimi potrebami in epilepsijo! A to je korona!
A je v vsej tej grozi naša družina imela neizmerno srečo, saj je <3 prispela na oddelek, kjer ste zdravniki s svojimi hitrimi, strokovnimi odločitvami in znanjem uspeli zaustaviti napredovanje te hude bolezni. Ne le strokovnost in znanje, tudi sočutje in skrb, ki sem ga razbrala iz razgovorov z vami, so me navdajali z upanjem in zaupanjem. Ni besed, s katerimi bi mogli izraziti naše spoštovanje in globoko in iskreno hvaležnost, ki jo čutimo do Vas, spoštovani zdravniki in medicinsko osebje na oddelkih za intenzivno nego na pediatrični kliniki in na infekcijski kliniki, na otroškem oddelku III. Hvala Vam!
Hvala za Vašo skrb, sočutje, poslušnost in pripravljenost na komunikacijo z nami/menoj med časom, ko je <3 ležala na intenzivni negi in potem ko je bila z menoj na infekcijskem oddelku! Iz vsega srca hvala! Predali smo Vam hudo bolno hčerko in vrnili ste nam našo, ozdravljeno <3! Hvala
S hvaležnostjo in spoštovanjem
PS: Težko se zahvalim posameznim zdravnikom ali sestram; žal niti vseh nisem spoznala ali samo po telefonu… Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da je naša <3 ozdravela!
S hvaležnostjo, ki jo bom do vas čutila vse življenje,
Ob prebiranju zahvalnega pisma številka, ki nam prej težje pride do srca, dobi ime. Številka postane realna oseba, za katero nekoga skrbi. Morda za trenutek pomislimo, kaj pa, če bi se na mestu mame znašel jaz.
Nobena bolezen ne izbira in tudi korona ne. Udari pri tistih, ki so rizični, a tudi pri takih, ki niso. Morda težko preprečimo bolezni nekatere bolezni, a korona in hujši potek, ki nas lahko doleti, ne sodi med njih.
Korona in njeni zapleti sodijo med tiste, ki jih lahko v večji meri preprečimo, a da to dosežemo, je potrebno kolektivno zavedanje. Včasih so rekli: “Vsi za enega, eden za vse!”, in tu ta rek še kako drži.
