Že ko se je lanskega marca začela karantena, sem si nekako oddahnil, dejal sem si: končno je nekdo ustavil svet, ker smo ljudje čisto podivjali. Sam si takrat nisem znal predstavljati, kako bi lahko sploh sam sebe ustavil.

 

Svet se je res takrat ustavil in bil sem prepričan, da se bomo spremenili tudi ljudje, pa se v glavi ni zgodil bistven premik, šele sedaj bo dobrem letu opažam, da ljudje počnemo nekatere stvari veliko bolj počasi iz česa sklepam, da je sedaj več časa za življenje, ki si ga prej nismo imeli časa vzeti.

Pri svojih klientih sem namreč prej ugotavljal, da sploh ne čutijo in da se sedaj počasi prebujajo tudi njihovi primarni občutki.

Pa vendar še vedno nisem dobil generalnega občutka, da se je v družbi kaj spremenilo. Ves čas sem poudarjal, da nas nekaj mora resno udariti po glavi, da bomo začeli drugače razmišljati, seveda sem vse gledal skozi svoje oči. Razmišljal sem drugače, a še vedno me je nekaj vleklo na stare tire.

In potem je prišlo to cepljenje! Ki me je temeljito udarilo po glavi, sedaj že več, kot teden dni po cepljenju, me še vedno boli glava. Predvsem pa sem uvidel, da »glava« nikoli več ne bo takšna, kot je bila! Najprej sem se ustrašil, kje se bom sedaj izgubil, a hkrati mi je postalo jasno, da je to tisti udarec, ki se je moral zgoditi, da bo vse drugače.

Tako da, neglede na vse bolečine in napore po cepljenju, sem v bistvu neskončno »nekomu« hvaležen, da bomo ljudje drugačni.

To ne pomeni, da nam je sedaj nekdo vzel dušo, ampak šele sedaj bo duša dobila prostor da lahko zaživi, začeli bomo čutiti tisti svoj pravi potencial, začeli bomo razvijati čutenje, tisto našo pravo, kdo v resnici smo.

Vsi, ki pravijo, da so pred cepljenjem bili zelo živi, vsepovsod so bili… sedaj pa se komaj premikajo… to je v resnici njihov pravi obraz; vse ostalo je bila igra in intenzivni beg od sebe.

Torej vsi, ki smo divjali po svetu, bomo sedaj počasi prišli k sebi.

 

Piše: prof. dr. Milan Krajnc

Milan Krajnc – mentor za družinska podjetja, akademik, psihoterapevt, avtor