V letošnjem juniju smo tudi pri nas evforično sprejeli še enega giganta tekstilne industrije, ki ponuja majice za dva evra.
Ni skrivnost, da poceni oblačila šivajo v spornih razmerah, zagotovo poznamo tudi zgodbo bangladeških šivilj, ki se jim je med delom na glavo podrla tovarna.
Primarka so sicer polna usta selektivnih etičnih standardov, ki pihajo na dušo okoljsko osveščeni potrošnici z Zahoda – papirnate vrečke so zapovedane že desetletje, plastiki se izogibajo, kjer se le da, uspe pa jim zamolčati, da šiviljam ne zagotavljajo minimalnega prihodka in da s podizvajalci v “državah v razvoju” poslujejo netransparentno.
Ena izmed temačnejših potez tekstilne industrije je tudi ravnanje z oblačili, ki ne gredo v promet.
Namesto tega, da bi jih prodali pod ceno (ali celo podarili!), jih uničijo, na kar so se s prepovedjo nedavno odzvali v Franciji.
Pri nas kakšnih podobnih ukrepov ni na vidiku, vseeno pa lahko veliko naredimo, če se raznim primarkom in njim podobnim ognemo v velikem loku.
