Za trenutek zaprite oči in si predstavljajte, da ste  navijač nogometnega kluba Slovenija. Bo šlo? No, saj niti ni tako važno. Važno je, da si preberete ta tekst, ki vam bo morda vendarle odprl oči, da boste dojeli kaj se v teh dnevih na slovenski politični sceni pravzaprav dogaja. 

Če se vrnemo k nogometu in NK Sloveniji, za katero navijate že od malih nog, vse od kar vas je za ta klub s Triglavom na prsih začel navduševati vaš oče, ko vas je vsako nedeljo vozil na stadion, da bi si ogledala njegove domače tekme. Kje so tisti časi, se verjetno sprašujete, ko je NK Slovenija bila v očeh drugih, mnogo bogatejših klubov, z veliko večjo tradicijo in veliko hordo navijačev v ozadju, predstavljala sila resnega tekmeca, ki je predvsem na domačem terenu še kako rad pokazal zobe. NK Slovenija je bila svetovni fenomen, saj so njeni lastniki vedoč, da si ne morejo privoščiti dragih nogometašev iz tujine, razen seveda tistih, ki so prišli iz tistega kluba, ki je kasneje razpadel na več manjših (seveda govorim o NK Jugoslaviji, ki so jo nasledile NK Hrvaška, NK Makedonija, NK Srbija, NK BIH in NK Črna gora), igrali na karto borbenosti na igrišču, kjer so morali dati igralci vse od sebe in dobesedno pustiti srce na igrišču. Gledalci so to znali ceniti in so kljub nekaj porazom, svojemu klubu vedno stali ob strani in ga podpirali v dobrem in slabem.

Za vsakim uspešnim klubom stoji dober selektor, od čigar avtoritete je odvisno, kako se bodo igralci na in ob igrišču obnašali. Selektor je vodja in mora biti nad vsemi, pa čeprav se včasih zdi, da so njegovi prijemi nekoliko (pre)ostri, pa vendar na koncu odtehta njegova velika ljubezen do kluba, za katerega bi bil pripravljen narediti vse, tudi umreti.

NK Slovenija je v svoji 28 – letni zgodovini zamenjala že kar nekaj trenerjev. Od prvega Lojzeta Peterleta, ki je vladal od meseca maja 1990 naprej, do zadnjega Mira Cerarja, ki je od mesta selektorja NK Slovenije odstopil meseca marca letos. Vmes so se zvrstili še Janez Drnovšek (2x), Andrej Bajuk, Anton Rop, Janez Janša (2x) in Alenka Bratušek ter Borut Pahor. Njihovo vladanje NK Sloveniji je bilo, v nekaterih primerih manj, v drugih bolj uspešno. Največji uspehi so se sicer zvrstili v devetdesetih letih, ko se je Slovenija po enkrat uvrstila na Evropsko prvenstvo (beri kot vključitev v EU) in po enkrat na Svetovno prvenstvo (beri kot vključitev v NATO).

Potem pa so se začeli na NK Slovenijo zgrinjati črni oblaki. Kakor, da bi se kot majhen klub uspehov razvadili, so kasnejši igralci in takratni selektorji kar nekako pričakovali naslednje tekme kot samoumevne. Kot morda že veste, se na lovorikah ne sme počivati, pač pa se je potrebno vedno znova dokazovati.  Kot zadnji uspeh velja sicer omeniti zadnje veliko tekmovanje, na katerega se je NK Slovenija  pod okriljem takratnega »selektorja« Janeza Janše, uvrstila neposredno, saj je omenjeno tekmovanje (beri kot Predsedovanje EU) organizirala sama.

Na tem tekmovanju se je sicer NK Slovenija predstavila v zelo dobri luči, pokazala nekaj spodbudnih predstav (beri kot gostitev vrha EU-ZDA in EU-Rusija ter spodbujanje rešitev vprašanja o Zahodnem Balkanu). Od takrat naprej je šlo samo navzdol. Klub se je, preveč vzhičen po zadnjih predstavah na velikem tekmovanju, ko so bile vse svetovne oči uzrte vanj, misleč, da bo to še kar trajalo in trajalo, preveč zadolžil in sledil je bankrot (beri kot finančna kriza), od katerega si je opomogel šele v naslednjih letih, ko je klub spoznal, da mora s prisluženim denarjem ravnati veliko bolj transparentno in vlagati tja, kjer je v določenem trenutku najbolj primerno in potrebno.

To je bil čas, ko so se ti. selektorji menjavali kot po tekočem traku, predsednik kluba (beri Milan Kučan), pa je vse do danes ostal isti. Selektorski stolček so si tako izmenjali »novi obrazi« , brez kakršnihkoli izkušenj misleč, da bodo zadovoljili visoke apetite zvestih navijačev. No, zadnji selektor, sicer zelo dober strateg in poznavalec nogometne igre, Miro Cerar, se ni najbolje izkazal. Preprosto povedano se njegova teorija v praksi ni izšla in moral je odstopiti.

Kot vse kaže, ga bo nadomestil Marjan Šarec, ki v predsedniku NK Slovenija, Milanu Kučanu, uživa vso podporo. Šarcu, naj bi kot sicer neizkušenemu selektorju, čigar izkušnje so povezane edino z vodenjem lokalnega tretjeligaša iz Kamnika, pomagalo še pet pomočnikov, med drugim tudi trije, ki so že sodelovali, a se je njihovo klubsko udejstvovanje klavrno končalo. Seveda govorim o bivšem selektorju Cerarju, s pomočnikoma Dejanom Židanom in Karla Erjavca. Se vam zdi to logično dragi navijači?

Se vam zdi pravično, da se na stolček usede nekdo, ki še nikoli ni vodil večjega kluba, kot tretjeligaša iz Kamnika? Se vam zdi ta izbira upravičena, glede na to, da si četrtina članov in simpatizerjem NK Slovenija želi za novega selektorja ustoličiti Janeza Janšo, ki ima med drugim že izkušnje z vodenjem NK Slovenija tudi na najvišji ravni (beri predsedovanju EU)? Prav tako je Janša veliko večja avtoriteta, ki se v nasprotju s Šarcom, ki bi mu pomagalo še 5 pomočnikov, ne bi držal diktatov predsednika kluba Milana Kučana, za katerega se zdi, da NK Slovenijo vodi samo zato, ker ima pač od tega več kot dovolj koristi. Ne, Janez Janša bi svojo garnituro sestavil samo iz treh pomočnikov, hkrati pa bi tako igralci, kot tudi navijači, naveličani porazov, videli v njem vodjo, ki bi NK Slovenijo popeljal nazaj tja, kamor si zasluži.

Mimogrede, NK Slovenija je že potrjena, da leta 2021 ponovno organizira veliki turnir (beri kot predsedovanje EU), na katerega je kot gostiteljica tudi neposredno uvrščena. Komu zaupati selektorski stolček na tem mestu ne bi smelo biti nobenega vprašanja. Janez Janša se je v obdobju med letoma 2004 do leta 2008 že izkazal. Zakaj mu ne dati še ene priložnosti?

Rok Bratina