Nekaj zagotovo drži – države ni brez državne (javne) uprave. Ampak, kaj se zgodi, če je javna uprava preštevilna, preglomazna, če je v njej zaposlenih preveliko število ljudi proti ostalim zaposlenim? Potem se zgodi – Slovenija.
Koliko ljudi je zaposleno v javni upravi?
Da, tako je. In nič drugače. Samo pomislite, koliko imamo ministrstev, koliko oddelkov je v njih, koliko imamo raznih direktoratov in ostalih priveskov, od katerih ima vsak zopet svojega direktorja in mrežo zaposlenih. Če k temu prištejmo še sodišča, agencije, javne sklade in ostale javne uslužbence, temu kar ni in ni konca. Zanimivo je tudi to, da kljub vsej računalniški evidenci nikakor ni moč dobiti točnega podatka o tem, koliko ljudi v Sloveniji je pravzaprav zaposlenih v javni upravi (baje preko 160.000) – ki se seveda financirajo preko proračuna, ki ga “polnijo” zaposleni v gospodarstvu.
To bi bilo recimo lahko zelo dobro poslansko vprašanje, namenjeno predsedniku vlade – zagotovo pa ne bi bilo točnega odgovora, ker bi bil tako ali drugače zavit v pravno meglo (kot smo tega že vajeni s strani predsednikov levih vlad).
Sanje mladih – služba v javni upravi
Zanimivo je tudi to, da biti zaposlen v javni upravi pomeni sanje vsakega mladega (pa ne samo mladega) pri nas. Kajti biti zaposlen v javni upravi pomeni med drugim tudi stabilno zaposlitev, dobro znano lestvico napredovanja, znane dodatke k plači in skoraj ničelna možnost brezposelnosti. Poleg tega zaposleni v javni upravi brez težav dobijo ugodne bančne kredite in celo vrsto drugih ugodnosti – to pa so nedosanjane sanje vsakega, ki se iz meseca v mesec preživlja z »minimalcem«, pa še za tega ne ve, če ga bo dobil v roku.
V bistvu tisti z »minimalcem« uresničujejo sanje in dobiček zaposlenim v javni upravi, saj le-ti dobesedno živijo na njihov račun, pardon, na račun zaposlenih v gospodarstvu. In da bo mera še bolj polna, naj zapišem še ta podatek, da je povprečna plača v javni upravi vsaj 300 evrov višja, kot v gospodarstvu. Če predpostavljamo, da je pri nas na 3,5 osebe 1 oseba zaposlena v javnem sektorju in da ima ta ena oseba 300 evrov večjo povprečno plačo od 3,5 osebe v gospodarstvu, potem mora naša nočna mora biti še hujša. Čudno, da pri nas vse skupaj sploh še kaj funkcionira, saj se javna uprava tako močno zažira v denar, prislužen v gospodarstvu, da je res čudno, da ne pride do popolnega kolapsa. Je pa potrebno priznati, da so plače nekaterih v javni upravi (recimo tistih oseb pri okencih, s katerimi imamo navadni državljani pravzaprav stik z javno upravo), nizke. Kar pa po drugi strani pomeni, da imajo ostali v javni upravi res gromozansko velike plače.
Naša javna uprava se še vedno bohoti!
Zato ne čudimo, da imamo pri nas zelo drago in številčno javno upravo, ki se še vedno bohoti. Jo bo kdo uspel ustaviti, ali pa se bo država sesula sama zaradi nesorazmerja med številom zaposlenih v javni upravi napram ostalim? Kje so tiste naše sanje o učinkoviti državni upravi, ki bi bil poceni servis za ljudi – saj je to tudi osnovni namen javne uprave, kajne?
So se te sanje izgubile v vetru, ali pa se bo le našel nekdo, ki bo udaril po mizi in naredil red na tem področju ter tako rešil državo in državljane? Prepričan pa sem, da ta nekdo zagotovo ne bo sedanji predsednik vlade – je že prevečkrat dokazal, da ni kos vladanju, še manj pa reševanju akutnih problemov v naši državi. Je pač iz leve opcije, vemo pa, kam piha veter z leve…
J. S.
