Jakov Fak nam sporoča, da si ne bo premislil. Da hoče imeti mir. Naj pač slovensko zastavo na Olimpijskih igrah nosi nekdo drug. Očitno tudi vpliva na to, da je sploh pristal na seznamu kandidatov med katerimi naj bi Facebook javnost izbirala, ni imel kaj dosti.
Tovrsten pelin poznam. Zelo dobro. Voditelji Odmevov smo od tako imenovane »javnosti na družabnih omrežjih« popljuvani že tako, da se ne utegnemo brisati. Rešitev je – če hočemo vztrajati v slonovi koži – samo ena. Hitro preskočit in pozabit. Nič razmišljat, nič odpisovat, nič se čudit.
Pred leti je bila izražena želja naših šefov, naj se pojavljamo na družabnih omrežjih in posredno pred svojih profilov pomagamo tudi h gledanosti oddaje. Kolega, ki mi je pri vstopu na Twitter pomagal sem jasno vprašala: »Ali so za temi profili realni ljudje? Ljudje! Ne fatamorgana!« Pritrdil mi je.
Danes vem, da na družbenih omrežjih niso nujno ljudje iz mesa in krvi. Seveda, kako pa bi lahko bili največji diktatorji v zgodovini – da tudi ti imajo v slovenščini svoj Twitter račun – aktivni komentatorji in kako bi lahko na primer najlepše rožice in živali imele svoj Facebook profil?
Svet družabnih omrežjih zato ni realen svet – je tudi svet norcev, svet hudobnežev, ali pa samo takih, ki preko anonimnosti izživljajo svojo nrav. Teptajo, grozijo, lažejo…Kajti skriti za varno masko nekega Che Guevare se lažje napiše, da je treba nekoga obesit, da je nekoga treba postali na Goli otok, da je za pobarvane samo Auschwitz, da je plačancem treba pokazati, da bodo vedeli in da je treba kurbe pospravit…
Vas je presenetil zapis? Nikar. Tudi to je cena naše »javnosti«. Zato tudi težko razumem, da pri resnih informativnih oddajah – tudi v naši hiši – na mestu kjer so sicer podnapisi beremo komentarje z družabnih omrežjih. Morda komentarje političnih plačancev, ki že leta zastrupljajo naš prostor? Kako smo lahko tako lahkomiselni in fikciji odpiramo prostor javnosti? Kako smo lahko tako naivni? Branje komentarjev pod novicami postaja nacionalni šport. Nekoč, ko še ni bilo svobode javne besede, so ta manjko zapolnjevala Pisma bralcev. In presneto dobro se je vedelo, kdo je tisti, ki je kaj napisal.
Danes ta ventil »sproščanja« nadomeščajo tudi fiktivni profili, čeprav imamo že skoraj tri desetletja prostor odprt. Vsi se lahko združujemo, komentiramo, opredeljujejo – javno – z imenom in priimkom. Samo jasne misli je potrebno imeti in morda tudi pogum. In argumente. Ne pa neznosne lahkosti računalniške tipkovnice, iz katere zleti v javnost vse kar je v njih najslabšega. In pokvarjenega.
Zaradi norcev se niti ne obremenjujem. Težje pa razumem pedagoge, učitelje naših otrok – vzgojitelje, intelektualce, pravnike, t.i. humaniste, kar nekaj jih poznam tudi kot goste naših oddaj, katerih diskurz na javnih omrežjih, je poln manipulacij, zavajanj, pojasniš enkrat – nočejo razumeti – vedno gonijo isto lajno, lažnivo, sovražno. Takih res ne razumem. Oziroma si mislim, da so takšni vedno bili, pa so to le dobro skrivali.
Na Facebooku sem še kar aktivna. In tudi previdna. Včasih se čudim fotografijam otrok, dojenčkov. Razumem radost starih staršev in staršev –ampak ali se bodo naši potomci strinjali, da kdorkoli na svetu vpiše njihovo ime in bo zagledal njihovo fotografijo kot dojenčka v plenicah? Ali smo starši sploh vprašali svoje sinove in hčere, ali se s tem strinjajo? Koliko intime nam je še ostalo? Bo še kaj ostalo za družinske albume, ali smo že vsi en sam bolj ali manj fiktivni svet?
Jakova mi je žal. Tako kot mi je žal za veliko javnih osebnosti, ki so žrtve spletnih pogromov in vsakodnevnega polivanja z gnojnico. Zdi se mi, da nam kot sodobni dve milijonski družbi ostaja samo premislek. Premislek o tem kako želimo živeti. Obdani s prijatelji, ali z virtualnim svetom? Se navduševat in popravljat svet v katerem živimo, ali se zgražat nad spletnimi komentarji? Všečkat anonimne zapise, ki so hudobni, sovražni in mejijo na mesarski boj, ali jih preprosto blokirat, če so prišli med naše novice?
Jakov je svet hudobije in nacionalizma zavrgel in se umaknil s svet športne zagnanosti in vsakodnevnega naprezanja. Seveda. Rezultat ni pravi. To kar se mu je zgodilo, se ne bi smelo. Ni prav, da se zaradi peščice umikajo Veliki športniki. In beseda Veliki je zanj upravičena, ne glede na to, ali bo dobil medaljo še z OI, ali ne.
Nam pa je Jakov ponudil iztočnico za premislek – ali želimo po tej poti nezadržno hiteti naprej, ali pa bomo kot družba vendarle nekoliko bolj modro premislili, kaj iz ponudbe globalnega sveta bomo sprejeli, kaj zavrnili in kaj omejili?
Srečno, Jakov!
Rosvita Pesek
Vir: FB
