Piše: dr. Milan Krajnc
Sedim na terasi in gledam proti Sredozemskemu morju, daleč stran od Slovenije, od koder sem se vrnil po krajšem obisku. Ko sem prestopil mejo v Slovenijo, mi je vzelo sapo, kot, da sem stopil na drug planet ali na vrh sveta, kjer je redek kisik!
Težko sem zadihal.
Ugotovil sem, da je tukaj drugačen režim kot v tujini, vse je veliko bolj zaprto. Ampak nisem tega vzel kot negativno. Razmišljal sem, da je morda Slovenija daleč pred vsemi, na vrhu sveta, kot da stopiš na Mont Everest, brez kisika… komaj dihaš, ali ko pretečeš maraton, tudi hropeš po zraku.
Stopil sem v deželo Zmagovalcev, sem razmišljal. Po nekaj dneh sem ugotovil, da se ljudje pritožujejo nad aktualnim vodstvom, razmišljanje me je pripeljajo do tega, da se v resnici sami nad sabo pritožujejo, saj je oblast vedno odsev aktualnega psihološkega stanja prebivalcev.
Torej sem v deželi zmagovalcev in »pritoževalcev«.
To je v resnici dober znak, saj kot nam vedno govorijo, da je edina stalnica, sprememba in spremembe se lahko dogajajo, samo če gremo naprej in takrat se dogaja trenje, eni se pritožujejo, ker zavirajo, drugi zmagujejo in tako se dogaja napredek, razvoj, to je v resnici prava demokracija, to je prava svoboda.
Morda je bilo v tem času malo preveč trenj, kar je predvsem odziv na preveč lagodno življenje v daljšem časovnem obdobju. Zato je premik iz mrtve točke toliko bolj boleč, ampak to v resnici sedaj pomeni svobodo. Sedaj bo vse teklo, ljudje bodo veliko bolj svobodni!
Morda bodo nekateri dejali, da so bili predolgo »zaprti«, lahko pa bi tudi rekli, da so imeli čas, da so sami sebe dovolj dobro spoznali.
In glede nato, da smo sedaj premagali prag bolečine, ki je nastal zaradi predolgega »počivanja« (to je kot pri športnikih, ki dalj časa okrevajo po poškodbi… velik napor je, da se vrne nazaj v formo), nas res čakajo samo vrhunski uspehi, kot sem imel v začetku občutek, da sem na vrhu sveta, kjer je redek kisik.
Torej sedaj postajamo zmagovalci.
Dobrodošli na Vrhu.
