Danes bo Kraljeva švedska akademija znanosti podelila še zadnjo letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo. Seveda bomo nestrpno pričakovali odločitev, kajti nagrado lahko prejme Slovenec, ki je zanjo nominiran.
Milan Krajnc je svetovno priznan akademik in univerzitetni profesor s področja managementa, ki je bil v letošnjem letu nominiran za Nobelovo nagrado za ekonomijo. Je profesor za javni management v Evropskem centru za mir in razvoj na Univerzi za mir, ki so jo ustanovili Združeni narodi, ter redni profesor ekonomskih znanosti, predstavnik poslovne šole Al-Khalifa v Kneževini Monako, redni profesor za psihologijo vodenja na Asean University International v Maleziji, gostujoči profesor na Univerzi v Balceloni in Poslovni šoli Globe Business College na Irskem… pa še kam ga včasih pokličejo.
Petnajst let že opravlja zasebno prakso s področja psihoterapije, poleg tega pa že dvajset let rešuje krizne situacije v podjetjih in v družinskih podjetjih. Znan je tudi po izjemno obsežnemu naboru monografij, saj je v svoji karieri izdal več, kot 300 knjig s področja vodenja in odnosov.
G. Krajnc, z nominacijo za Nobelovo nagrado za ekonomijo je Švedska akademija znanosti nedvoumno povedala, da sodite v sam vrh svetovne ekonomske srenje. Kako pa Vi osebno doživljate takšno priznanje?
V zadnjem času se trudim, da bi pogledal izven svojih okvirjev, nase kot na tretjo osebo, kdo sploh sem. Namreč meni je to vse nekako normalno, saj sledim samo svojim občutkom in nimam občutka, da je to nekaj velikega, saj se v bistvu nisem spremenil. Ko pa zadnje čase gostujem na konferencah po vsem svetu, kot osrednji gost in poslušam vse te napovedi, kdo vse sem… pa bi lahko dejal, da sem očitno res nekaj pomembnega v tem svetu. No ravno med odgovarjanjem tega intervjuja so me obvestili iz Al-Khalifa, da bodo v Dubaju ne glede na izid nominacije ustanovili Inštitut z mojim imenom: »Milan Krajnc Venture Lab«
Kljub temu, da ste poleg Pedra Opeke edini Slovenec, ki se bo potegoval za to najbolj prestižno nagrado na svetu, pa s strani slovenskih medijih o Vas in Vašem delu tekom zadnjih let nismo slišali skorajda nič. Zakaj menite, da je slovenski medijski prostor tako pristranski in ignorantski?
Še Drago Jančar je bil za literaturo in morda še kdo o katerem se tudi ne govori. Morda zato, ker nisem silil v ospredje in se tudi v Sloveniji nisem veliko pojavljal, neglede nato, da se v Sloveniji izdajajo moje knjige. Hkrati pa po mojem tisti, ki so me spremljali niso mogli verjeti, da je v Sloveniji kaj takega mogoče, pa raje niso pisali. Tako kot o vseh drugih.
V Sloveniji je sicer kar precej strokovnjakov na področju ekonomije, vendar pa se kljub temu zdi, da slovenski politični vrh mnenj strokovnjakov ne upošteva in vse preveč pogosto sprejema za državno ekonomijo povsem zgrešene poteze. Zakaj mislite, da je temu tako?
Mislim, da ti »Ekonomisti«, ne razumejo pojma Ekonomije, govorijo o teorijah o dejanskih potrebah ljudi pa ne in tu je osnovni problem Slovenskega gospodarstva. Delamo, kaj bodo drugi rekli, ne to kaj sami v resnici potrebujemo in si želimo.
Mislite, da je vaša slabša prepoznavnost doma pogojena z vašo bolj desno usmeritvijo?
To, da pišem z desno roko, še ne pomeni, da sem »desničar«. In politično se ne morem opredeliti. V osnovi sledim samo svojim občutkom, ki jih vedno korigiram s samoanalizami in opazovanjem narave. In zato sedaj tako izgleda, da sem povezan z desno stranjo, ker je to v resnici edina »naravna« ali prava politika.
Kakšne so Vaše izkušnje z delom v tujini v primerjavi z delom v Sloveniji?
Bom povedal na primeru. Leta 2001, ko sem odpiral prve pisarne, sem jih namerno odprl v Kopru, čeprav sem iz Ptuja, ker so tujci vedno bolj sprejeti in smo jim pripravljeni pomagati. In tega načela se držim že dolgo, tako da sem vedno nekje gost. Kajti ostali svet hitro postane podoben Sloveniji, postanemo domači, domačnost pa prinese zavist, podtikanje… če v osnovi nimamo sami sebe dovolj radi. Edino tega nisem zasledil v Združenih Arabskih Emiratih, Japonskem, Islandiji, Švici in Monacu, kjer pa najprej poskrbijo za svoje, šele potem za druge. Zato se v teh deželah počutim domače, in sem postal domačin, ker se zavedajo svojih vrednost. V Sloveniji se ne zavedamo svojega potenciala, svoje vrednosti… v svojih glavi smo majhni.
Ali menite, da smo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami po svetu pretirano zadržani in skorajda že bolestno skeptični do modernizacije, novih tehnologij ter takšnih in drugačnih novosti, ki jih posameznim državam prinaša globalizacija?
V Sloveniji se ne znamo ceniti in se bojimo napredka, to je osnovni problem, zato zaostajamo, se povečuje nasilje in se prodajmo tujcem. Samo radi se nimamo.
Kaj menite, da je narobe s slovenskim izobraževalnim sistemom, da nimamo več tako ambicioznih, perspektivnih in delavnih ljudi, kot ste sami?
Imamo jih veliko, samo smo neopaženi! Če pa me že vprašate, glede izobraževalnega sistem; bi ga bilo potrebno popolnoma prenoviti. Mi se moramo začeti učiti življenjskih veščin ne faktografskih podatkov, ter teorijo skozi prakso.
V svoji karieri ste napisali že več kot 300 knjig, kar je izjemno. Kaj Vas pri pisanju najbolj motivira in katere teme najpogosteje odpirate v svojih delih?
Nikoli nisem pisal z namenom velike količine knjig. Temveč sem začel pisati že pri svojih 10 letih in to vzel, kot nek hobi, to me je sproščalo. Tako že 36 let pišem skoraj vsak dan. In ko sem pred leti začel urejati vse tekste in pri tem vključeval urednike, so začele nastajati te številne knjige. Čeprav sem prvo izdal že pri 17 letih.
Moj navdih so vsakdanje stvari, ko vidim, kako se ljudje mučijo z malenkostmi in izgubljajo čas v življenju in potem to pogledam skozi svoje občutke in nastane zgodba z nasvetom. Zato je prišlo do tega, da so moje knjige priročniki, v resnici pa so življenjske zgodbe, včasih drame, drugič kriminalke.
Ali morda razmišljate, da bi se vrnili in delali v Sloveniji?
NE!
Kakšni pa so Vaši načrti za prihodnost, imate še kakšne točno določene cilje v življenju, ki bi jih radi dosegli?
Imam občutek, da sem šele sedaj začel živeti, nekako sem se razbremenil teh formalnosti glede izobrazb, da imam s svojimi statusi dovolj referenc in avtoritete, ter revijo sem razvil dovolj daleč, da jo sedaj lahko začnem širiti in preko projektov tudi postavljati v realno okolje. Tako, da me še čaka veliko dela in potovanj.
Najlepša hvala g. Milan Krajnc, da ste si vzeli čas in se pogovarjali z nami. Želimo Vam veliko uspehov na vaši nadaljnji poti in danes z vami držimo pesti.
Prispevek skupaj z uredništvom pripravil Matej M.
