Grozljivo, pretresljivo, strašno, nagnusno, je le nekaj besed, s katerimi bi opisal to, kar sem doživel ob obisku koncentracijskega taborišča Majdanek na obrobju mesta Lublin, kjer opravljam svojo Erasmus mobilnost.
Da je bilo vse skupaj videti še bolj resnično, smo skupaj z ostalimi študenti naredili zelo podobno pot, kot so jo nesrečniki, večinoma judovskega rodu. Kako je bilo vse skupaj videti?
Z avtobusom smo se pripeljali točno pred vrata taborišča, kjer smo sestopili in se peš po peščeni poti odpravili proti prvim barakam, kjer so se sicer tudi drugače zbirale trume ujetnikov, ki so potem čakali na ukaz nemških nadzornikov, da so lahko šli skozi, sicer na prvi pogled nič kaj posebna vrata ene izmed prvih barak.
Ujetnike, ki so šli skozi vrata pekla, je najprej pričakala skupina brivcev, ki je vse po dolgem in počez pobrila do golega. Nobene dlake niso pustili na telesu. Vodič, ki nas je skozi ta proces vodil je sicer omenil, da je bilo to britje predvsem zaradi higienskih razlogov, en razlog pa je vseeno bil tudi prodaja teh las in dlak naprej po raznih tovarnah. Več kot je bilo dlak, več je bilo zaslužka, to pa je tudi razlog, da se brivci niso ustavili zgolj pri laseh.
Mimogrede sem omenil, da so jih v tem prvem prostoru vse slekli, obleke pa niso videli še nekaj ur. V naslednjem prostoru jih je namreč čakalo razkuževanje s posebno vročim razpršilom, ki je, tako je dejal vodič, dobesedno žgal ujetnikovo telo. Zatem so taboriščniki vstopili v prostor, kjer so s stropa viseli tuši. Pa da ne bo kdo mislil, da so lahko že tako ali tako ubogi ujetniki izbirali temperaturo vode. Ne! Pač pa je bila voda ali zelo zelo vroča ali pa ledeno hladna. Vse skupaj je še bolj grozno, če se zavedamo, da so temperaturo nadzirali nacisti, in sicer izmenično vroče – hladno, kar je telo za nekaj časa popolnoma omrtvilo, ujetniki pa so se počutili popolnoma nebogljene.
Zatem so odšli ven in čakali na prihod upraviteljev taborišča. Pa si lahko mislite, kako je stati nag na peščeni podlagi ure in ure, sploh pozimi, kar so Nemci izvajali nalašč, da bi že tako ali tako ponižane taboriščnike zgolj še bolj pritisnili k tlom.
Kot je povedal vodič si bil v taborišču zgolj števila. Ni bilo več tistega dostojanstva, ki sicer krasi normalne ljudi. Vsak naj bi bil po svoje drugačen, vsak nekaj posebnega, tukaj v taborišču pa so bili vsi izenačeni z oznako izmečki in brezpravne osebe. Bolje rečeno številke, ki so čakale tam gole na pesku, da so jih, če so bili dovolj zdravi in močni, poslali v barake, kjer so se namestili na enega izmed pogradov. Mimogrede, pogradi so bili v treh vrstah. Na najvišjem so bili najbolj zdravi, na tisti postelji, ki je bila najbližje tlom, pa so bili tisti siromaki, ki se jim je življenjska ura že počasi iztekala.
Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so bili za delo nesposobni? Upravitelji so jih pospremili v naslednjo barako, kjer so jih čakale plinske celice, natančneje zloglasni Zyklon B. Pri že tako ali tako nagnusnem dejanju nacistov velja omeniti še to, da so imeli na železnih vratih, ki so vodile v te t.i. sobe brez vrnitve posebna kukala, kjer so, kot so upravitelji taborišča spremljali proces umiranja nič krivih ljudi.
Kakšna strahota! Dobesedno na bruhanje mi gre!
Veste mogoče, zakaj so se železna vrata, ki so vodila v plinsko celico, odpirala navzven in ne navznoter? Preprosto za to, ker jih drugače ne bi mogli odpreti. Umirajoči ujetniki so se namreč, ko je bil v nepredušne prostore bil spuščen plin, vsi zatekli k vratom in jih skušali odpreti. Neuspešno seveda. So pa imeli zato nacisti lažje delo pri pospravljanju teh na kup zloženih truplih pri vratih in jih odpeljali do krematorija na drugi strani taborišča. Mislim, da sem povedal dovolj grdih in hudih stvari, zato o zažiganju trupel raje ne bi.
Številke? V taborišče naj bi po nekaterih podatkih prišlo 150 000 Judov, večinoma poljskega in ukrajinskega porekla. Kasneje pa so bili sem pripeljani tudi predstavniki drugih narodov, kot so bili na primer ruski ujetniki, Belorusi, Slovaki, Čehi, tudi Norvežani in Belgijci pa še bi lahko našteval.
V taborišču naj bi sicer umrlo okrog 70 000 ljudi.
Naj za konec omenim še načrte, ki bi iz taborišča Majdanek naredilo največje koncentracijsko taborišče, tudi od zloglasnega Auschwitza, ki je sicer postal slaven samo zato, ker se je denar, ki je bil namenjen v Majdanek, investiral tam. Zakaj je do tega prišlo? Preprosto, prišli so Rusi in Nemce pregnali naprej proti Zahodu. Vojna pa vemo, kako se je končala.
Prosim za mir na svetu!¨
P.S. Vsem svetovnim voditeljem svetujem obisk takšnih taborišč. Morda bodo enkrat doumeli nesmiselnost takšnih vojn. Morda.
Rok Bratina, zgodovinar
