Kolišča na Igu, ki so že od leta 2011 na seznamu Unescove svetovne dediščine, so tudi kulturni spomenik državnega pomena. To pomeni, da so od zdaj zaščitena pred posegi, s katerimi bi lahko uničili arheološke ostanke.
Sicer pa so bila kolišča na barju prvo arheološko najdišče na Slovenskem, ki so ga raziskovali na znanstven način, in so pomenila spodbudo za razvoj arheologije v Sloveniji.
Koliščarska naselja na Igu imajo za Slovenijo izjemen kulturni pomen in vrednost. Med vsemi najdenimi kolišči v Evropi omogočajo najboljši vpogled v življenje nekdanjih prebivalcev barja, saj so arheološki ostanki odlično ohranjeni. Kolišča so bila odkrita po naključju leta 1875, arheologi pa jih raziskujejo še danes.
Do zdaj je bilo odkritih že 40 koliščarskih naselbin, ki so bila postavljena na jezeru, ki je nekoč prekrivalo Ljubljansko barje. Arheologi so med izkopavanjem ostankov med drugim našli najstarejše leseno kolo z osjo na svetu staro več kot 5200 let.
Najdba zagotovo sodi med skrivnosti dediščine Ostrorogega Jelena, ki se je začela 17. julija 1875. Takrat je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Črne vasi na Ljubljanskem barju sporočil Deželnemu muzeju v Ljubljani, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec (zdaj Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih. Poleg tega so našli tudi veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglja. Dragotin Dežman, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, je takoj ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja, takšnega, kakršnega so odkrili v Švici leta 1854 in deset let pozneje tudi na Koroškem.
»Odkritje je spodbudilo k prvemu arheološkemu izkopavanju na Ljubljanskem barju,« pravi arheolog dr. Anton Velušček. »Začel ga je in vodil prav Dežman, pomagal pa mu je muzejski sluga Ferdinand Schulz. Izkopavati je začel 26. julija 1875 in delo končal sredi oktobra. Zaradi izjemnih najdb so se izkopavanja nadaljevala še v letih 1876 in 1877, in to na koliščarskih naseljih, ki sta danes znani kot Partovski kanal in Parte. V vseh treh letih so skupaj prekopali 9.400 kvadratnih metrov zemljišča, tako da je bilo to do takrat najobsežnejše izkopavanje na Slovenskem.«
Dragotin Dežman, tudi Karl Deschmann, je bil rojen 3. januarja 1821 v Idriji. Znan je bil kot prirodoslovec, arheolog in politik. Medicino in pravo je študiral na Dunaju. Leta 1852 je postal ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja in ga vodil do svoje smrti. Med letoma 1871 in 1873 je bil ljubljanski župan. Leta 1881 je obnovil kranjsko sekcijo Nemškega in avstrijskega planinskega društva in bil njen predsednik.
Dežmanu je uspelo zgraditi za deželni muzej novo lepo palačo, v kateri zdaj domuje Narodni muzej Slovenije. Odprli so jo 2. decembra 1888. Po vsem znanstvenem svetu je postal znan z odkritjem kolišč na Ljubljanskem barju.
Zaradi tega odkritja je lahko organiziral prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres v Ljubljani, ki je potekal 28. in 29. julija 1879. Dragotin Dežman je umrl 11. marca 1889 v Ljubljani.
Najstarejše koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju so nastale okvirno v prvi polovici 5. tisočletja pred našim štetjem. Najpozneje okoli 2. tisočletja pred našim štetjem, ko je jezero v celoti prekrilo barje, se je gradnja takih naselbin ustavila. Po tem obdobju so nova bivališča postavljali na trdnih tleh, odmaknjenih od močvirja.
Prihod koliščarjev na Ljubljansko barje označuje zelo pomembno obdobje v zgodovini osrednjega slovenskega prostora. Koliščarji so bili med najzgodnejšimi graditelji manjših, a stalnih naselbin. Šlo je za majhne skupine samostojnih kolib na kolih. Arheologi pravijo, da so naselbine postavljali sočasno na več koncih Ljubljanskega barja.
S koliščarji je na to območje prišlo tudi poljedelstvo. Na kopnem v bližini naselbin so redili domače živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Spremljal jih je pes. Pomembni gospodarski panogi sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže in plodove. Izdelovali so lončene posode. Najdbe bakrenih predmetov in metalurških pripomočkov dokazujejo, da so se vsaj od 4. tisočletja pred našim štetjem naprej ukvarjali tudi s kovinarstvom.
Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih izdolbli iz ogromnih hrastovih debel. V drugi polovici 4. tisočletja pred našim štetjem pa so za poti zunaj Ljubljanskega barja uporabljali tudi voz. Skratka, bili so zelo iznajdljivi in so se znali zelo dobro prilagoditi okolju, v katerem so živeli.
V zgodnji pomladi leta 2002, ko so se jutranje temperature še vedno spuščale pod ničlo, so imeli člani ekipe Inštituta za arheologijo pri raziskovanju kolišča Stare gmajne izredno srečo. Odkrili so dva čudovito ohranjena čolna izdolbenca oziroma drevaka ter leseno kolo z osjo in veliko drugih najdb. Kolo ima v sredini štirikotno odprtino, kar pomeni, da se je os vrtela skupaj s kolesom. Arheologi ocenjujejo, da so odkrili podvozje dvokolesnega voza.
Že ob odkritju so vedeli, da gre za zelo staro najdbo, raziskovalci pa so določili čas okoli 3200
pred našim štetjem. Najdba 5200 let starega kolesa kaže, da so »gmajnarji« za prevoz po poteh zunaj Barja uporabljali tudi voz. Kot pravijo arheologi, presenetljivih odkritij še ni bilo konec.
Primož Hieng
