Medtem ko se LGBT aktivisti radi predstavljajo kot žrtve diskriminacije, pa v zadnjem času vse bolj vidimo nasprotno: agresivno zavzemanje javnih prostorov, lokalov, festivalov in celo celih križark po Evropi. Eden najnovejših primerov je križarka Scarlet Lady (Virgin Voyages), ki jo je v celoti najela ameriška LGBT organizacija Atlantis Events z več kot 2000 pretežno gejevskimi potniki.
To ni naključje. LGBT scena vse pogosteje najema cele ladje in prevzema lokale, ki jih potem označujejo kot ekskluzivno varne prostore.
Na Google Zemljevidih in drugih platformah pa lahko opazimo zanimiv trend: namesto klasičnih oznak »prijazno otrokom«, »prijazno družinam« ali »prijazno kužkom« se vse pogosteje pojavlja nova prioriteta – »LGBTQ+ friendly« ali »LGBT dobrodošli«. Kot da bi otroci in družine nenadoma postali manj pomembni od te ene specifične ciljne skupine.
V zahodni Evropi (Amsterdam, Berlin, Barcelona, Pariz) je to že povsem normalno – cele četrti in lokali so praktično prevzeti, Pride parade pa so iz simbola tolerance prerasle v provokativne spektakle. Križarke so postale eden najbolj učinkovitih načinov masovnega »zavzemanja«: najameš celo plovilo, ga napolniš s svojo publiko in potuješ od pristanišča do pristanišča, medtem ko lokalno prebivalstvo in drugi turisti opazujejo.
A kot kaže primer Turčije in Egipta – povsod niso dobrodošli. V državah, kjer imajo še vedno močne tradicionalne, družinske in verske vrednote, takšne akcije naletijo na odpor. Tam ne gre za sovraštvo, ampak za obrambo lastnega načina življenja in običajnega turizma, ki naj bo namenjen vsem, ne le eni aktivistični subkulturi.
Evropa ni enoten »safe space« za vsiljevanje enega življenjskega sloga. Medtem ko nekateri lokali hitro menjajo oznake iz »prijazno otrokom« v »prijazno LGBT«, pa marsikje še vedno velja zdrava kmečka pamet: družine, otroci in običajni ljudje imajo prednost. Turizem naj služi večini, ne pa da postane orodje za kulturno prevzemanje.
Portal OS
