Inštitut 8. marec in organizacije, povezane z Niko Kovač, so v zadnjih letih postale pomemben dejavnik slovenske javne in politične razprave. Sodelujejo v referendumskih kampanjah, mobilizirajo volivce, organizirajo evropske politične pobude in razpolagajo z vse večjimi finančnimi sredstvi. Velik del teh sredstev prihaja iz tujine. Zato se postavlja legitimno vprašanje: ali tuji denar prek domačih nevladnih organizacij vpliva tudi na politično realnost v Sloveniji?
Odgovor ni tako preprost, kot bi si želela ena ali druga politična stran. Ni dokazov, da bi tuji financerji Niki Kovač naročali, katero slovensko stranko mora podpreti ali proti kateremu politiku mora nastopiti. Obstaja pa veliko dokazov, da mednarodne fundacije financirajo organizacije prav zato, ker želijo vplivati na družbene spremembe, zakonodajo, javne politike in vrednotne usmeritve v Evropi. In prav tu postane razprava precej bolj zanimiva.
Več kot milijon evrov za organizacije, ki vodijo kampanje
Po podatkih, ki jih je februarja 2026 objavil 24UR, je imel Inštitut 8. marec leta 2024 približno 719.000 evrov proračuna, ločeni zavod My Voice, My Choice pa še približno 484.000 evrov. Nika Kovač je tako vodila organizaciji s skupnim proračunom okoli 1,2 milijona evrov. Glavnino prihodkov predstavljajo razpisi tujih fundacij in zasebne donacije.
Samo za evropsko kampanjo My Voice, My Choice je bilo v letih 2024 in 2025 zbranih približno 923.000 evrov. Med največjimi financerji so bili:
- Foundation RAJA–Danièle Marcovici: 275.000 evrov,
- Meliore Foundation: 250.000 evrov,
- Alliance for Gender Equality in Europe: 110.000 evrov.
Inštitut 8. marec je imel tudi triletni dogovor z Open Society Foundations v vrednosti okoli 250.000 ameriških dolarjev, sredstva pa je prejemal tudi od organizacije IPPF. To niso več zneski, ki bi jih lahko obravnavali kot nekaj obrobnega.
Kdo ima interes?
Najbolj zanimivo je, da tega pravzaprav ni treba ugibati. Financerji svoje cilje precej odkrito objavljajo sami. Foundation RAJA na svoji spletni strani izrecno navaja program »Feminist Advocacy«, katerega namen so aktivnosti, usmerjene v spreminjanje zakonov, stališč ali javnih politik na področju pravic žensk.
Ista fundacija je neposredno podprla kampanjo My Voice, My Choice, katere cilj je bil vprašanje dostopa do splava postaviti v središče evropske politične agende in doseči spremembe na evropski ravni.
Alliance for Gender Equality in Europe pa sama poudarja, da ne želi zgolj pomagati posameznikom, ampak tudi spreminjati strukture in razmerja moči, ki po njihovem mnenju povzročajo neenakost. To pomeni nekaj pomembnega.
Denar ni nujno namenjen podpori določeni slovenski politični stranki. Je pa namenjen doseganju določenih političnih, zakonodajnih in družbenih ciljev. In to je bistvena razlika.
Filantropija ali politični vpliv?
Če fundacija financira humanitarno pomoč po poplavi, je njen vpliv razmeroma preprost. Če pa financira organizacije, ki lobirajo za spremembo zakonodaje, izvajajo kampanje, mobilizirajo volivce in sodelujejo v referendumskih razpravah, financiranje postane tudi del političnega procesa.
Foundation RAJA na primer sama poudarja, da želi okrepiti feministično filantropijo in se odzivati na politična gibanja, ki jih označuje za »anti-gender« oziroma »anti-rights«. Njena predstavnica v intervjuju celo poudarja, da se politični boj na področju pravic na koncu odloča tudi pri političnih akterjih ter da imajo civilna družba in fundacije pomembno vlogo pri vplivanju na te procese.
Torej interes obstaja.
Toda bolj natančno ga je opisati kot interes za določeno smer javnih politik in družbenih sprememb, ne pa brez dokazov trditi, da gre za tajno financiranje določene slovenske politične opcije.
Nika Kovač je postala pomemben politični akter, čeprav ni političarka – a v resnici zastopa skrajno levico, kjer je nekoč tudi kandidirala
Tu nastane še eno zanimivo vprašanje. Nika Kovač ne kandidira na volitvah in Inštitut 8. marec ni politična stranka. Toda organizacija sodeluje v kampanjah, kot so bile »Gremo volit«, kampanja o javni RTV ter več referendumskih kampanj. Hkrati ima zelo velik doseg na družbenih omrežjih, sposobnost mobilizacije prostovoljcev in močno medijsko prisotnost.
V sodobni politiki je to lahko enako pomembno kot klasična strankarska infrastruktura. Politični vpliv namreč ni samo kandidatura na volitvah. Je tudi sposobnost določanja tem, ustvarjanja javnega pritiska, mobilizacije ljudi in vplivanja na rezultat referenduma.
Tu se pokaže nenavadnost slovenskih pravil
Slovenska zakonodaja zelo jasno določa, da je financiranje volilnih kampanj iz tujine prepovedano, razen pri posebnem režimu za evropske volitve. Namen pravil je zaščititi transparentnost in integriteto političnega odločanja.
Toda pravna oseba, ki sicer prejema denar iz tujine, lahko po trenutni ureditvi nastopa kot organizator domače kampanje, če sama kampanja ni neposredno financirana s temi tujimi sredstvi. Prav to želi spremeniti nova zakonska pobuda, po kateri pravna oseba, ki je bila v zadnjih petih letih financirana iz tujine, ne bi več mogla nastopati kot organizator volilne ali referendumske kampanje.
Predlagatelji govorijo o preprečevanju posrednega tujega vpliva. Inštitut 8. marec in del civilne družbe pa odgovarjata, da bi takšna ureditev nesorazmerno omejevala pravico nevladnih organizacij do političnega udejstvovanja.
»Toda kampanje financiramo z domačim denarjem«
Nika Kovač poudarja, da Inštitut 8. marec slovenskih referendumskih kampanj ni financiral iz tujine. To je pomemben podatek in ga ni mogoče preprosto ignorirati. Toda kritiki opozarjajo na širše vprašanje.
Če ti tuji financer plačuje zaposlene, razvoj organizacije, komunikacijsko infrastrukturo, izobraževanja, mednarodne povezave in druge aktivnosti, lahko organizacija zaradi tega postane bistveno močnejša tudi takrat, ko konkretno kampanjo formalno plača z domačimi donacijami. Primerjajmo to s podjetjem.
Če ti nekdo financira pisarne, opremo, zaposlene in razvoj podjetja, nato pa ti iz lastnih prihodkov plačaš posamezen projekt, je težko trditi, da prvo financiranje ni prav nič prispevalo k tvoji sposobnosti izvedbe tega projekta. To še ne pomeni nezakonitosti. Je pa legitimno vprašanje dejanskega vpliva.
In pravila morajo veljati za vse
Pri tej razpravi bi bila največja napaka, če bi jo omejili samo na Niko Kovač. Če je tuje financiranje političnega vplivanja problem, mora biti problem ne glede na ideološki predznak financerja. Če bi konservativna ameriška fundacija namenila milijon evrov slovenski organizaciji, katere naloga bi bila mobilizacija volivcev proti pravici do splava, bi se morala uporabljati popolnoma ista merila.
Če ruski, madžarski, ameriški, francoski ali katerikoli drugi kapital financira organizacije z namenom spreminjanja političnega okolja v Sloveniji, mora biti izvor denarja pregleden. Pravila demokracije ne smejo biti odvisna od tega, ali se z vrednotami financerja strinjamo.
Vpliv obstaja. Vprašanje je, kako neposreden je.
Zato je odgovor na naslovno vprašanje nekoliko bolj zapleten. Ali obstajajo dokazi, da tuj financer pokliče Niko Kovač in ji naroči, kako naj vpliva na slovenske volitve? Takšnih dokazov ni. Ali tuje fundacije financirajo organizacije zato, da bi spodbudile konkretne spremembe zakonov, javnih politik in družbenih vrednot? Da. To odkrito navajajo same.
Ali lahko dobro financirana organizacija zaradi tega pomembneje vpliva na slovensko javno mnenje in politične procese? To je pravzaprav razlog, zaradi katerega fundacije sploh vlagajo v krepitev civilnodružbenih organizacij. Alliance for Gender Equality izrecno govori o krepitvi njihovega vpliva in doseganju sistemskih sprememb. Zato razprava o tujem financiranju ni nujno razprava o zaroti.
Je razprava o moči.
O tem, kdo ima dovolj denarja, da zaposli ljudi, vodi profesionalne kampanje, doseže milijone uporabnikov, mobilizira volivce in postavlja teme na politični dnevni red. In predvsem o tem, ali ima javnost pravico natančno vedeti, kdo to moč financira, s kakšnim namenom in pod kakšnimi pogoji.
To vprašanje bi moralo veljati za Niko Kovač, za konservativne organizacije, za politične stranke in za vse druge, ki želijo vplivati na demokratične odločitve v Sloveniji. Kajti pri demokraciji ni pomembno samo, kdo govori. Pomembno je tudi, kdo omogoča, da je njegov glas bistveno glasnejši od drugih.
P.O.
