Kdo ima pravico govoriti v imenu civilne družbe? Je dovolj, da se posameznik ali skupina razglasi za civilno iniciativo, ali bi morali mediji in javnost bolj jasno razlikovati med neodvisnim državljanskim delovanjem in političnim aktivizmom? Po ostri izjavi predsednika vlade Janeza Janše o blokiranju velikih infrastrukturnih projektov se znova odpira razprava o moči, odgovornosti in političnih povezavah slovenskih civilnodružbenih organizacij.
Janša: Majhna skupina lahko za več let ustavi projekt, pomemben za desettisoče ljudi
Predsednik vlade Janez Janša je 4. novembra ob obisku jugovzhodne Slovenije ostro opozoril na dolgotrajne postopke, ki ovirajo gradnjo ključne prometne infrastrukture in majhne skupine posameznikov, ki imajo izjemno moč – tudi ustaviti projekte za dobrobit prebivalcev določene regije.
Posebej je izpostavil tretjo razvojno os, ki je za prebivalce Dolenjske in Bele krajine izjemnega pomena. Po njegovem mnenju je nedopustno, da lahko manjše skupine z uporabo pravnih sredstev več let zadržujejo projekte, od katerih so odvisni prometna varnost, razvoj gospodarstva in kakovost življenja.
Janša opozarja, da posledice dolgotrajnih postopkov občutijo predvsem ljudje, ki vsakodnevno izgubljajo čas v prometnih zastojih, in podjetja, ki čakajo na boljše prometne povezave.
Njegova izjava odpira pomembno vprašanje: kako zagotoviti pravico do sodelovanja pri odločanju, ne da bi infrastrukturni razvoj obstal za nedoločen čas?
Kako lahko civilna iniciativa ustavi večmilijonski projekt?
Primer tretje razvojne osi je postal simbol zapletenih razmerij med državo, lokalnimi skupnostmi, investitorji in civilnimi iniciativami. Gradnja posameznih odsekov se že leta srečuje s pravnimi in prostorskimi zapleti.
Civilna iniciativa 3ROS-jug nasprotuje predvideni trasi hitre ceste skozi del Novega mesta. S pravnimi postopki ji je uspelo doseči odpravo gradbenega dovoljenja. Toda pri tem je treba poudariti pomembno razliko: dovoljenje je odpravilo Upravno sodišče, ki je ugotovilo nepravilnosti v postopku.
Civilna iniciativa zato vztraja, da ne blokira razvoja, temveč zahteva zakonito umeščanje infrastrukture v prostor in ustrezno zaščito prebivalcev pred hrupom ter drugimi vplivi. Na drugi strani prebivalci Bele krajine in predstavniki gospodarstva opozarjajo, da dolgotrajno odlašanje pomeni slabšo prometno povezljivost, dodatne stroške in izgubljene razvojne možnosti.
Tako se znajdemo pred nenavadnim paradoksom: ena skupina državljanov se sklicuje na pravico do zaščite svojega okolja, druga pa na pravico do varnejših cest in hitrejšega razvoja. Oboji lahko nastopajo kot civilna družba.
Kdo je pravzaprav civilna družba? Samo najbolj glasni aktivisti?
V Sloveniji pogosto poslušamo izjave predstavnikov civilne družbe. Toda kdo jih je izvolil in koga dejansko zastopajo? Civilna družba ni državni organ in nima enega samega vodstva. Vanjo spadajo številne organizacije, od humanitarnih društev in sindikatov do okoljevarstvenih pobud, lokalnih civilnih iniciativ in drugih družbenih gibanj.
Te organizacije praviloma zastopajo interese svojih članov, podpornikov ali določene skupine ljudi, ne pa nujno vseh državljanov. Prav tu nastane težava, kadar javna razprava ustvari vtis, da stališče ene odmevne organizacije predstavlja stališče celotne civilne družbe.
Politično aktivni posamezniki imajo v demokraciji pravico zagovarjati svoje vrednote. Toda javnost ima prav tako pravico vedeti, kakšne cilje zasledujejo, kakšna je njihova politična preteklost in koga zastopajo.
Nika Kovač: Civilnodružbena aktivistka s politično preteklostjo in skrajno levo usmerjenostjo
Med najbolj prepoznavnimi obrazi slovenskega civilnodružbenega aktivizma je Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec. Mediji jo pogosto predstavljajo kot eno najvidnejših predstavnic civilne družbe. Njeno delovanje vključuje kampanje za dostop do splava, socialne pravice, zaščito vode in številne referendumske pobude.
Toda manj pogosto se ob takšnih predstavitvah omenja tudi njena zgodnja politična pot. Leta 2014 je Nika Kovač kandidirala na lokalnih volitvah v Ljubljani na listi Združene levice. V takratni predstavitvi kandidatov je bila navedena tudi kot članica Iniciative za demokratični socializem.
To je dokumentiran del njene politične preteklosti. Ali zato danes ne more delovati kot predstavnica civilne družbe? Seveda lahko. Toda njeno politično udejstvovanje kaže, da civilnodružbeni aktivizem ni nujno ideološko nevtralen. In prav zato bi bilo smiselno, da mediji ob predstavitvah odmevnih aktivistov jasno pojasnijo tudi njihove politične izkušnje in vrednotne usmeritve.
Barbara Rajgelj: Pravni aktivizem in neposredno poseganje v politične razprave
Podobna vprašanja se odpirajo pri pravnici in aktivistki Barbari Rajgelj, članici Pravne mreže za varstvo demokracije. Rajgeljeva javno deluje na področju človekovih pravic, diskriminacije in varstva demokratičnih institucij. V svojih člankih in intervjujih se redno opredeljuje do aktualnih političnih vprašanj, zakonodajnih predlogov in delovanja oblasti.
Takšno delo je legitimna oblika državljanskega sodelovanja, vendar tudi primer izrazito politično angažiranega civilnodružbenega delovanja.
Civilna družba v Sloveniji, vsaj ta, ki dobiva medijsko pozornost, NI politično nevtralna. Ključno pa bi moralo biti, da je njena vrednotna in interesna usmeritev javnosti razumljivo in jasno predstavljena.
Zakaj mediji ene aktiviste izpostavljajo bolj kot druge?
Pomembno vprašanje je tudi vloga medijev. Nika Kovač je bila med drugim razglašena za Delovo osebnost leta 2025, Barbara Rajgelj pa redno nastopa v medijih s komentarji o demokraciji in človekovih pravicah. To odpira širše vprašanje medijske reprezentacije.
Ali mediji enako pogosto predstavljajo tudi civilne iniciative, ki zagovarjajo drugačne politične in družbene poglede? Ali lokalne skupnosti, ki zahtevajo gradnjo cest, večjo prometno varnost in hitrejše izvajanje državnih projektov, dobijo primerljivo pozornost?
Brez sistematične analize medijskega poročanja ni mogoče trditi, da so ene skupine načrtno privilegirane. Vsekakor pa je upravičeno pričakovati, da bodo mediji pri predstavljanju civilne družbe upoštevali širino njenih stališč.
Civilna družba niso samo najbolj prepoznavni obrazi na televiziji. So tudi prostovoljci, gasilci, krajevna društva, lokalne pobude in občani, ki se vsak dan zavzemajo za izboljšanje življenja v svojem okolju.
Ali Slovenija potrebuje spremembo pravil?
Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec je že napovedal razmislek o spremembah zakonodaje, ki bi lahko pospešile postopke umeščanja velikih infrastrukturnih projektov. Med možnostmi so jasnejša določitev pravnega interesa, krajši roki sodnega odločanja in spremembe glede vpliva pritožb na izvajanje projektov.
Toda pri tem bo treba upoštevati tudi evropsko okoljsko zakonodajo in pravico prizadetih prebivalcev do učinkovitega sodnega varstva. Pravica do pritožbe je pomemben del pravne države. Hkrati pa morajo biti državni postopki organizirani tako, da se zakoniti in potrebni projekti ne vlečejo desetletja.
Kdo torej govori v imenu ljudi?
Janševa izjava je odprla razpravo, ki presega zgolj gradnjo ene ceste. Gre za vprašanje, kakšno vlogo imajo civilne iniciative pri odločanju o prihodnosti države, kakšna je njihova odgovornost in kako jih predstavljajo mediji.
Politično prepričanje posameznika ne izključuje njegovega delovanja v civilni družbi. Prav tako pa nobena organizacija zgolj zaradi svoje prepoznavnosti ne more samodejno predstavljati vseh državljanov.
Civilna družba ne bi smela pripadati ne levici ne desnici. Pripada ljudem, ki se povezujejo zaradi svojih interesov, prepričanj in skupnih ciljev. In morda je prav to najpomembnejše vprašanje v celotni razpravi:
Ali v Sloveniji znamo enako resno prisluhniti tistim, ki zahtevajo zaščito okolja, in tistim, ki že desetletja čakajo na varnejšo cesto, krajše poti v službo ter boljšo prihodnost svojega kraja?
Demokracija mora omogočati oboje. Naloga države pa je, da najde zakonite rešitve in jih tudi uresniči.
P.O.
