Slovenski kupci električnih avtomobilov imajo vse manj časa za koriščenje subvencij. Sredstva na aktualnih razpisih se hitro porabljajo, kar znova odpira vprašanje, kako smiselno je zasnovana evropska in nacionalna politika spodbujanja elektromobilnosti.
Subvencije za električne avtomobile so namenjene pospeševanju zelenega prehoda, zmanjševanju emisij in hitrejši zamenjavi vozil na fosilna goriva. Toda pri tem se vse pogosteje pojavlja neprijetno vprašanje: čigavo avtomobilsko industrijo z javnim denarjem dejansko podpiramo?
Evropa je že priznala problem kitajskih subvencij
Evropska komisija je po preiskavi kitajskega trga električnih avtomobilov ugotovila, da tamkajšnji proizvajalci uživajo obsežno državno podporo, zaradi katere lahko na evropskem trgu nastopajo pod bistveno ugodnejšimi pogoji.
EU je zato uvedla dodatne carine na določena električna vozila, izdelana na Kitajskem. Toda tu nastane očiten paradoks.
Na eni strani Evropska unija z dodatnimi dajatvami priznava, da konkurenca ni povsem poštena, na drugi strani pa lahko evropski ali slovenski kupec za nakup istega avtomobila prejme več tisoč evrov javne subvencije.
Evropa tako z eno roko omejuje posledice kitajskih subvencij, z drugo pa lahko subvencionira nakup vozil, ki so nastala prav s pomočjo takšne državne podpore.
Evropski proizvajalci pod vedno večjim pritiskom
Volkswagen, BMW, Mercedes-Benz, Stellantis, Renault in drugi evropski proizvajalci morajo vlagati milijarde evrov v elektrifikacijo, nove baterijske platforme, programsko opremo in zmanjševanje emisij.
Obenem jih evropska zakonodaja sili v hitro preobrazbo proizvodnje. Kitajski proizvajalci pa na evropski trg prihajajo z agresivnimi cenami, sodobno tehnologijo in izredno široko ponudbo električnih vozil.
Za kupca je nižja cena seveda privlačna. Toda za evropsko gospodarstvo ima lahko takšen razvoj precej dražjo ceno. Če evropske tovarne začnejo izgubljati tržni delež, ne izgubljajo samo velike avtomobilske znamke. Ogroženi so tudi dobavitelji, razvojni centri, proizvajalci elektronike, jekla, plastike, sedežev, pnevmatik in na tisoče manjših podjetij.
Evropska avtomobilska industrija zaposluje milijone ljudi in predstavlja enega ključnih stebrov gospodarstva EU.
Zakaj bi davkoplačevalec subvencioniral uvoz?
Tu se postavlja povsem legitimno vprašanje. Če država za nakup električnega avtomobila nameni več tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, ali ne bi bilo smiselno vsaj del subvencije vezati na evropsko proizvodnjo? Kupec bi še vedno lahko izbral kitajski, korejski, ameriški ali katerikoli drug avtomobil.
Toda javna sredstva bi lahko bila bolj usmerjena v vozila, pri katerih večji del dodane vrednosti ostane v Evropi.
Višja subvencija bi lahko pripadala avtomobilom, izdelanim v EU oziroma Evropskem gospodarskem prostoru, dodatno prednost pa bi lahko imela vozila z evropskimi baterijami in večjim deležem evropskih komponent.
Takšen sistem ne bi pomenil prepovedi konkurence. Pomenil bi le, da Evropa z javnim denarjem najprej varuje svoje strateške gospodarske interese.
Elektrifikacija ne sme postati evropski industrijski samomor
Električni avtomobili bodo v prihodnjih letih zagotovo predstavljali vse večji del evropskega avtomobilskega trga. Ključno vprašanje zato ni več, ali bodo električni avtomobili prevladali. Vprašanje je, kdo jih bo izdeloval.
Če bo Evropa desetletje subvencionirala povpraševanje, svojim proizvajalcem nalagala vedno strožje okoljske in administrativne zahteve, hkrati pa dopuščala, da velik del denarja odteka k proizvajalcem iz držav z agresivno industrijsko politiko, se lahko znajde v zelo nevarnem položaju.
Čez nekaj let bomo morda še vedno množično kupovali električne avtomobile. Toda vprašanje je, koliko jih bomo še izdelovali v Evropi.
In ko bodo enkrat zaprte tovarne, izgubljena razvojna znanja in razbite dobavne verige, jih bo zelo težko ponovno zgraditi.
Zeleni prehod ne bi smel pomeniti, da Evropa z lastnim denarjem financira lastno deindustrializacijo.
Če že milijarde namenjamo elektrifikaciji prometa, bi bilo logično zahtevati, da vsaj pomemben del tega denarja ostane v evropskem gospodarstvu, evropskih tovarnah in evropskih delovnih mestih.
P.O.
