Poglejte ponoči v nebo. Velik del svetlih pik, ki se počasi premikajo med zvezdami, sploh niso zvezde. So sateliti.
Njihovo število je v zadnjih letih eksplodiralo. Če je bilo leta 2019 v orbiti aktivnih le okoli 2.000 do 3.000 satelitov, jih je danes po ocenah že med 15.000 in 18.500. Če k temu prištejemo še neaktivne satelite, raketne stopnje in druge večje vesoljske odpadke, je okoli Zemlje več kot 30.000 sledljivih objektov. In največji delež te nove vesoljske infrastrukture pripada enemu samemu podjetju – SpaceX Elona Muska.
Skoraj dve tretjini aktivnih satelitov je povezanih s Starlinkom
V orbiti je trenutno približno 10.900 satelitov sistema Starlink. Od prve večje izstrelitve maja 2019 jih je SpaceX skupaj poslal že okoli 12.600 oziroma 12.700.
Razlika nastaja zato, ker starejši sateliti ne ostanejo v orbiti za vedno. Nekatere načrtno spustijo nižje, kjer vstopijo v atmosfero in zgorijo. Tempo izstreljevanja pa ostaja izjemen.
Samo letos naj bi SpaceX v orbito poslal že več kot 1.800 novih satelitov, običajne izstrelitve novejših serij pa pogosto vključujejo po 20 ali več satelitov naenkrat. Nizka Zemljina orbita tako vse bolj spominja na prometno avtocesto.
Zakaj sploh potrebujemo toliko satelitov?
Sateliti so postali nepogrešljiv del sodobnega življenja. Največja skupina danes skrbi za komunikacije in dostop do interneta. Sistemi, kot so Starlink, OneWeb in Amazonov Kuiper, želijo zagotoviti hitro internetno povezavo praktično kjerkoli na svetu.
Druga velika skupina so navigacijski sateliti. GPS, evropski Galileo, ruski GLONASS in kitajski BeiDou omogočajo navigacijo v avtomobilih in telefonih, hkrati pa so pomembni za logistiko, bančništvo, telekomunikacije in številne druge sisteme.
Sateliti opazujejo tudi Zemljo. Spremljajo požare, poplave, razvoj vremena, kmetijska območja, onesnaženje in premike vojaških enot.
Pomembno vlogo imajo tudi v znanosti, meteorologiji, nacionalni varnosti in obveščevalnih sistemih.
Tehnologija torej prinaša ogromno koristi. Toda tako velika količina satelitov ima tudi drugo, precej manj prijetno stran.
Nova oblika svetlobnega onesnaženja
Sateliti ne oddajajo nujno lastne svetlobe, vendar močno odbijajo Sončevo svetlobo.
Zato jih z Zemlje vidimo kot svetle premikajoče se točke. Posebej opazni so kmalu po izstrelitvi, ko več satelitov leti v tako imenovanem »vlaku«. Za običajnega opazovalca je to lahko celo zanimiv prizor. Za astronome pa predstavlja vse večjo težavo.
Na dolgih astronomskih posnetkih sateliti puščajo svetle črte, ki lahko prekrijejo šibke zvezde, galaksije ali druge objekte, ki jih znanstveniki želijo opazovati.
Ob nadaljnji rasti velikanskih satelitskih konstelacij bi lahko velik delež posnetkov prihodnjih astronomskih observatorijev vseboval satelitske sledi. Težava pa ni samo v posameznih črtah na fotografijah.
Na tisoče satelitov lahko postopoma prispeva tudi k splošni posvetlitvi nočnega neba. In prav temno nebo je eden najpomembnejših pogojev za opazovanje zelo oddaljenih in šibkih objektov v vesolju.
Kaj to pomeni za ljudi?
Največji vir svetlobnega onesnaženja na Zemlji še vedno ostajajo mesta, ulična razsvetljava, reklamni panoji in druga umetna svetloba. Toda tudi svetloba, ki jo odbijajo sateliti, postaja del vse bolj posvetljenega nočnega okolja. Umetna svetloba ponoči lahko moti naravni cirkadiani ritem človeka in vpliva na proizvodnjo melatonina ter kakovost spanja.
Raziskave svetlobno onesnaženje povezujejo tudi z različnimi zdravstvenimi težavami.
Prispevek satelitov je v primerjavi z mestno razsvetljavo za zdaj majhen, vendar se postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bo njihovo število v prihodnosti naraslo na več deset ali celo več sto tisoč.
Težave imajo tudi živali
Nočna tema je pomembna tudi za številne živalske vrste. Umetna svetloba lahko zmede selitvene ptice, žuželke in morske želve, ki se pri orientaciji zanašajo na naravne svetlobne vire. Pri nekaterih vrstah lahko spremeni čas aktivnosti, prehranjevanja in razmnoževanja.
Tudi zato znanstveniki vse glasneje opozarjajo, da temno nebo ni samo estetska vrednota, ampak del naravnega okolja.
Izgubljamo pogled na Mlečno cesto
Svetlobno onesnaženje ima tudi kulturno posledico. Velik del prebivalstva na svetu Mlečne ceste zaradi svetlobe mest praktično ne more več videti.
Zdaj pa se tudi na območjih, kjer je nebo še vedno temno, pojavlja vse več umetnih premikajočih se objektov.
Nočno nebo, ki ga je človeštvo tisočletja poznalo kot skoraj nespremenljivo ozadje zvezd, se tako spreminja.
»Internetni kabli«, ki letijo 550 kilometrov nad nami
Sateliti so danes postali praktično infrastruktura.
Lahko bi jih primerjali s cestami, električnimi vodi ali optičnimi kabli – le da ti »kabli« krožijo približno 550 kilometrov nad Zemljo s hitrostjo okoli 27.000 kilometrov na uro. In prav zaradi njihove uporabnosti jih bo verjetno vedno več. Operaterji, med njimi SpaceX, poskušajo zmanjševati odbojnost satelitov in njihovo vidnost z Zemlje.
Toda ob načrtih za desetine oziroma celo stotine tisočev novih satelitov ostaja vprašanje odprto.
Kako dolgo lahko še polnimo nizko Zemljino orbito, preden bomo izgubili pravo temno nebo?
Morda bomo dobili hitrejši internet na praktično vsakem kotičku planeta. Toda cena bi lahko bila nekaj, kar je človeštvo imelo brezplačno tisočletja – pogled v resnično temno, zvezdnato nebo.
Portal OS
