Christopher Nolan je z novo Odisejo ustvaril filmski spektakel, ki ga kritiki že razglašajo za enega največjih dosežkov njegove kariere. Pohvale letijo na monumentalne prizore, praktične učinke, fotografijo in čustveno moč zgodbe. Toda ob navdušenju se je razvnela tudi razprava o odločitvi, da Heleno Trojansko – legendarno špartansko kraljico, najlepšo med najlepšimi, zaradi katere naj bi izbruhnila trojanska vojna – upodobi temnopolta igralka Lupita Nyong’o. Ta v filmu igra tudi Helenino sestro Klitajmestro.
Vprašanje zato ni, ali je Nyong’o odlična igralka. Njene sposobnosti niso sporne. Vprašanje je, zakaj mora Hollywood pri zgodbah, ki so jasno umeščene v določen kulturni in geografski prostor, znova spreminjati videz njihovih najbolj prepoznavnih osebnosti. Je bila lepa Helena res temnopolta? Ali je ta sodobna umetniška interpretacija ali še en primer, ko se zaradi pravilne ideje o enakopravnosti postopoma brišejo razlike med zgodovino, mitom in političnim sporočilom?
Je bila Helena sploh resnična oseba?
Pri razpravi je treba najprej priznati pomembno dejstvo: za obstoj zgodovinske Helene nimamo zanesljivih dokazov. Helena Trojanska je predvsem osebnost grške mitologije in književnosti, njena zgodba pa je bila skozi stoletja pripovedovana v številnih nasprotujočih si različicah. Tudi vprašanje, koliko zgodovinske resnice je v Homerjevem opisu trojanske vojne, ostaja odprto.
Helena je v mitu špartanska kraljica iz grškega sveta pozne bronaste dobe. Če film prikazuje Mikene, Trojo, grške kralje, orožje, ladje in oblačila, s tem gledalcu sporoča, da želi vsaj deloma poustvariti določen svet. Težko je nato trditi, da je videz osrednjih osebnosti popolnoma nepomemben.
Kakšni so bili prebivalci mikenske Grčije?
Raziskave starodavne DNK kažejo, da so bili Mikenci večinoma potomci neolitskih prebivalcev območja današnje Grčije in zahodne Anatolije, z dodatnimi vplivi prebivalstva s Kavkaza, območja Irana in evrazijskih step. Sodobni Grki so jim genetsko še vedno precej podobni, čeprav so se populacije v več kot treh tisočletjih razumljivo spreminjale.
Iz genetike seveda ne moremo izdelati natančnega portreta mitske Helene. Lahko pa razumno sklepamo, da bi prebivalka mikenske Sparte najverjetneje sodila v tedanji egejski oziroma vzhodnosredozemski videz, ne pa v videz prebivalstva vzhodne ali podsaharske Afrike.
To ne pomeni, da v antičnem grškem svetu ni bilo temnopoltih ljudi. Grki so poznali prebivalce Afrike, potovali v Egipt in druge dele Sredozemlja ter Afričane prikazovali tudi v umetnosti. Prav dejstvo, da so jih v umetnosti in besedilih pogosto prikazovali kot ljudi iz drugih dežel, pa kaže, da so razlike med populacijami opazili, četudi niso uporabljali današnjih rasnih kategorij.
Homer jo imenuje »beloroka«
V Homerjevih besedilih se za Heleno pojavi izraz, ki se običajno prevaja kot beloroka oziroma »white-armed«. Enak ali podoben pesniški pridevek je bil uporabljen tudi za Hero, Andromaho, Navzikajo in druge ženske. Šlo je za tradicionalni ideal ženske lepote in družbenega položaja, ne za sodoben policijski opis barve kože.
Kljub temu takšen opis težko podpira trditev, da si je Homer Heleno predstavljal kot žensko izrazito podsaharskoafriškega videza. Antična umetnost je ženske višjega položaja pogosto prikazovala s svetlejšo poltjo, medtem ko so bili moški zaradi dela, vojskovanja in bivanja na prostem pogosto upodobljeni temneje. To so bile tudi umetniške in družbene konvencije, zato jih ne smemo razumeti kot natančno barvno lestvico resničnega prebivalstva.
Tudi pojma »bel« in »črn« v današnjem političnem pomenu ni mogoče preprosto prenesti v Homerjev čas. Stari Grki so ljudi razvrščali predvsem po jeziku, kraju izvora, kulturi, državljanstvu in sorodstvu, ne po sodobnih ameriških rasnih kategorijah.
Zakaj je torej Helena v filmu temnopolta?
Najverjetnejši odgovor je zelo preprost: ker Nolan ni želel ustvariti strogo zgodovinske rekonstrukcije, ampak sodoben, simboličen in globalno usmerjen mit. Lahko pa gre za umetno vsiljeno infiltracijo temnopolte priljubljenosti.
Gledalec lahko povsem upravičeno vpraša, zakaj se pri scenografiji, ladjah, orožju in kostumih izvajajo obsežne raziskave, pri videzu ključne osebnosti pa se zgodovinska oziroma kulturna verjetnost razglasi za nepomembno. Še posebej, kadar je prav Helenina izjemna lepota ena od osrednjih točk celotnega mita.
Bi bila obrnjena zamenjava prav tako sprejemljiva?
Hollywood pri takšnih razpravah pogosto uporablja različna merila. Temnopolta igralka lahko igra evropsko kraljico in odločitev se razlaga kot ustvarjalna svoboda. Če bi svetlopolti igralec upodobil legendarno afriško osebnost ali pa na primer afriško kraljico, bi bila ista odločitev skoraj zagotovo predstavljena kot nespoštljiva, kulturno neobčutljiva ali celo žaljiva.
Prav ta neenakost pravil ustvarja občutek vsiljevanja. Težava torej ni v tem, da v velikih filmih nastopajo temnopolti igralci. Težava nastane, ko se kulturna pripadnost enih osebnosti razglasi za pomembno in nedotakljivo, kulturna pripadnost drugih pa za nekaj, kar se lahko poljubno spreminja zaradi trenutnega političnega ali marketinškega sporočila. Enakopravnost bi morala pomeniti enaka merila, ne pa selektivnega popravljanja preteklosti.
Ali gre za potvarjanje zgodovine?
Lahko rečemo, da temnopolta Helena ni zgodovinsko najverjetnejša podoba špartanske kraljice iz mikenskega sveta. Gre za zavestno sodobno reinterpretacijo, ki daje današnjemu ideološkemu sporočilu večjo težo kot kulturni verjetnosti izvirne zgodbe.
Enakost ne zahteva brisanja razlik
Ideja, da morajo imeti ljudje ne glede na barvo kože enake možnosti, je samoumevna in pravilna. Toda enakost ne zahteva, da vsi zgodovinski in mitološki svetovi postanejo vizualno enaki današnjim ameriškim mestom.
Afrika, Azija, Evropa in Bližnji vzhod imajo vsak svoje mogočne zgodbe, kraljice, junake, vojne in civilizacije. Resnična kulturna raznolikost bi pomenila, da Hollywood več teh zgodb tudi posname – ne pa da raznolikost ustvarja predvsem s prebarvanjem že znanih evropskih osebnosti.
P.O.
