Slovenija naj bi se na področju črpanja evropskih sredstev znašla v položaju, ki ga je težko opisati drugače kot popoln finančni in organizacijski polom. Projekti stojijo, pogodbe se ne podpisujejo, občine čakajo, denarja pa ni tam, kjer bi moral biti.
V državnem proračunu za leto 2027 je bilo za izvajanje evropskih projektov predvidenih le 320 milijonov evrov. Za normalno izvedbo razpisov in sklepanje pogodb za večletne projekte bi država po ocenah potrebovala več kot 700 milijonov evrov.
Manjka torej skoraj 400 milijonov evrov.
Namesto da bi Slovenija pospeševala črpanje evropskega denarja, naj bi se znašla v položaju, ko številnih projektov sploh ni mogoče premakniti z mrtve točke. Brez rebalansa proračuna namreč ni mogoče zagotoviti sredstev za razpise in podpisovanje pogodb.
Denar odšel drugam, projekti pa ostali na papirju
Še bolj neverjetna je navedba, da naj bi bila sredstva, potrebna za evropske in regionalne projekte, porabljena za druge namene. Občine so medtem pripravljale dokumentacijo, naročale projektne rešitve, pridobivale dovoljenja in v pripravo investicij vlagale lasten denar. Zdaj pa številne ne vedo niti tega, ali bodo projekti, za katere so porabile leta dela, sploh kdaj izvedeni.
Račun za slabo načrtovanje bodo tako znova plačali lokalne skupnosti in prebivalci, ki čakajo na ceste, kanalizacijo, vodovode, javne objekte in drugo nujno infrastrukturo.
Več kot 220 projektov, odobrenih samo osem
Podatek, ki razkriva dejanske razsežnosti težav, je skoraj neverjeten. Od več kot 220 projektov, predvidenih v okviru dogovorov za razvoj regij, naj bi jih bilo odobrenih le osem. To pomeni, da je zeleno luč dobilo manj kot štiri odstotke načrtovanih projektov. Vsi drugi še vedno čakajo na odobritev, dodatno dokumentacijo, odločitev države ali denar, ki ga trenutno ni.
Gre za projekte, ki niso namenjeni političnemu prestižu, temveč osnovnemu razvoju slovenskih krajev in regij. Med njimi so naložbe v prometno infrastrukturo, vodovode, kanalizacijske sisteme, poslovne cone, javne objekte ter druge projekte, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja prebivalcev.
Ker se je sistem očitno znašel v popolnem zastoju, naj bi država zdaj uvedla tako imenovani semafor projektov. Projekti bodo razdeljeni v tri skupine:
Zeleni projekti naj bi bili dovolj pripravljeni, da se lahko njihovo izvajanje nadaljuje.
Oranžni projekti bodo dobili še eno možnost za odpravo pomanjkljivosti in izpolnitev potrebnih pogojev.
Rdeči projekti pa bodo očitno odpisani in nadomeščeni z drugimi, že pripravljenimi projekti.
Na papirju zveni pregledno. Toda po več letih priprav in ob več kot 220 napovedanih projektih se postavlja vprašanje, zakaj takšen pregled ni bil opravljen že prej.
Evropski milijoni čakajo, Slovenija pa izgublja čas
Pri evropskih sredstvih veljajo jasni in strogi roki. Če država projektov ne pripravi, potrdi in izvede pravočasno, denarja preprosto ne more počrpati.
Zato vprašanje ni več le, zakaj je bilo odobrenih samo osem projektov. Vprašanje je tudi, koliko priložnosti je bilo že izgubljenih in koliko evropskih milijonov bi lahko Slovenija zaradi počasnosti, neorganiziranosti in slabega proračunskega načrtovanja pustila neizkoriščenih. Občine zdaj čakajo na rebalans, na jasne odločitve in na denar. Projekti pa so prepuščeni milosti ali nemilosti. Do takrat pa številne investicije, ki bi morale izboljševati življenje ljudi, ostajajo le načrti v predalih.
P. O.
