V zadnjih dneh se je po družbenih omrežjih razširil val dramatičnih zapisov, videonagovorov kulturnikov in opozoril o domnevni “politični policiji”. Nekateri vplivneži in politični komentatorji svarijo pred preiskovanjem državljanov, brskanjem po telefonih, nadzorom zasebnega življenja in celo “špeganjem v spalnice”.
A ob vsej tej paniki se postavlja zelo preprosto vprašanje: koliko tistih, ki danes kričijo o politični policiji, je zakon sploh prebralo? In ali se subjektih na videjih zavedajo kaj sploh govorijo? Zakon o parlamentarni preiskavi v osnovi govori o preiskavi zadev javnega pomena. Prvi člen določa, da se parlamentarna preiskava opravi zato, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje in za druge odločitve iz pristojnosti DZ.
To pomeni, da je namen parlamentarne preiskave vezan predvsem na javne funkcije, javni interes, odgovornost oblasti, delovanje institucij in porabo javnega denarja. Ne gre za splošno dovoljenje, da bi politika kar po svoje brskala po življenjih navadnih državljanov.
Parlamentarna preiskava lahko zadeva nosilce javnih funkcij, politike, državne uradnike, javne zavode, agencije, podjetja v državni lasti ali subjekte, ki poslujejo z državo. V določenih primerih se lahko dotakne tudi zasebnih oseb ali podjetij, vendar predvsem takrat, kadar je njihovo ravnanje povezano z javnimi sredstvi ali zadevo javnega pomena.
Zato je strašenje, da bo vsak državljan zdaj tarča političnega nadzora, najmanj zavajajoče. Še posebej, če se ob tem namenoma izpušča bistvo: parlamentarna preiskava ni kazenska preiskava, ni policija in ni tajna služba.
Politična policija je nekaj drugega. To je sistem, ki nadzoruje politične nasprotnike, prisluškuje državljanom, zbira podatke o ljudeh zaradi njihovih političnih prepričanj, zastrašuje opozicijo in z represijo varuje oblast. In ravno zato je zanimivo, kdo danes najglasneje uporablja izraz “politična policija”. Prav tisti, ki bi morali najbolje vedeti, kako je tak sistem nekoč dejansko deloval. V nekdanji Jugoslaviji je politični nadzor nad drugače mislečimi obstajal. Ljudje so bili spremljani, zasliševani, pritiskani in utišani zaradi svojih pogledov.
Danes pa se izraz “politična policija” uporablja za vsak zakon, ki bi lahko odprl neprijetna vprašanja o porabi javnega denarja, odgovornosti funkcionarjev ali poslovanju z državo. Kritiki novele opozarjajo, da bi lahko parlamentarna preiskava postala orodje političnega obračunavanja. Nekateri pravniki in organizacije so opozorili tudi na vprašanje pravnega varstva preiskovancev in ustavnosodne presoje. To so legitimne teme za razpravo.
Toda nekaj drugega je razprava o varovalkah, nekaj povsem drugega pa je širjenje panike, da bo politika zdaj ljudem brskala po telefonih in spalnicah.
Če kdo misli, da zakon odpira preširoka vrata za zlorabe, naj to pove natančno. Naj pokaže člen. Naj razloži konkretno pravno tveganje. Naj ne prodaja meglenih parol o “politični policiji”, medtem ko večina ljudi sploh ne ve, kaj v zakonu dejansko piše. Še posebej ironično pa je, da se danes nekateri zgražajo nad domnevnim političnim obračunavanjem, medtem ko slovenska javnost še vedno zelo dobro pomni leto 2014 in zapor Janeza Janše tik pred volitvami. O tem, ali je šlo za pravno državo ali politično operacijo, se slovenska javnost prepira še danes.
Zato bi bilo dobro, da se pri takih temah najprej bere zakon, šele nato snema videe. Ker demokracije ne ogroža razprava o odgovornosti javnih funkcionarjev. Demokracijo ogroža manipulacija, v kateri se vsak poskus nadzora nad oblastjo razglasi za diktaturo – še preden ljudje sploh preberejo prvi člen zakona.
P.O.
