V slovenski politiki očitno ni več pomembno, kaj se dogaja na sejah, ampak kako se to prikaže javnosti. Po družbenih omrežjih je zaokrožilo domnevno interno sporočilo, ki naj bi razkrivalo neverjetno politično taktiko opozicijske levice: nagajaj, prekinjaj, ponavljaj iste fraze in ljudem dopovej, da je v državi konec demokracije.
Sporočilo je tako neposredno, da deluje skoraj neverjetno. V njem naj bi pisalo, da so se na sestanku strank dogovorili, da bodo “na vsaki seji” uporabljali isto strategijo. In to ne glede na temo razprave. Torej ni važno, ali se govori o financah, zakonih, postopkih ali čemerkoli drugem — cilj naj bi bil vedno isti: ustvariti občutek izrednih razmer.
Najprej prekinjanje razprave. Potem ponavljanje stavkov. Nato obtožbe, da gre za napad. In za konec še velika besedna artilerija: “fašizem”, “diktatura”, “uničevanje demokracije”, “konec svobode govora”. Če je sporočilo pristno, potem ne gledamo več običajne politične igre, ampak vnaprej napisano predstavo za javnost.
Najbolj neroden del? V sporočilu naj bi bilo zapisano tudi, da imajo “zagotovljene medije”, ki naj bi vse skupaj prikazali tako, da javnost vidi samo njihov napad, ne pa celotnega konteksta. To je tisti stavek, ob katerem bi morali zastriči z ušesi vsi, ki jih še zanima, kako se v Sloveniji ustvarjajo politične afere.
Tak mamo…
Hvala za posredovanje 🎯 pic.twitter.com/CTNLexiusA— Katja Kokot (@KokotKatja) July 1, 2026
Ker to potem ni več zgolj opozicijsko delo. To je režija. Kritiki opozicijske levice so prepričani, da je zadeva razkrila tisto, kar so mnogi že dolgo sumili: da se politične krize pogosto ne zgodijo same od sebe, ampak se jih načrtno ustvari. Najprej se na seji naredi incident, potem se ga zapakira v dramatično zgodbo, nato pa se javnosti servira občutek, da živimo v diktaturi.
In vse to zato, da bi narod dobil občutek, da je konec svobode, konec demokracije in konec normalne države. A resnica je morda precej bolj banalna. Morda ne gre za konec demokracije, ampak za konec idej. Ko ni več vsebine, ostane kričanje. Ko ni več argumentov, ostanejo parole. Ko ni več programa, pride na vrsto predstava.
Domnevno sporočilo je za avtorje toliko bolj neprijetno, ker deluje amatersko. Ni subtilnosti, ni politične elegance, ni premišljene strategije. Samo navodilo: prekinjajte, ponavljajte, dramatizirajte in računajte na medijski učinek. To je politika po receptu: naredi kaos, potem pa se predstavi kot žrtev.
Seveda je treba poudariti, da pristnost sporočila ni neodvisno potrjena. A njegova vsebina je dovolj eksplozivna, da odpira resno vprašanje: koliko “spontanih” izbruhov v politiki je v resnici vnaprej dogovorjenih? Koliko dramatičnih nastopov je napisanih že pred sejo? In koliko naslovnic je pripravljenih še preden javnost sploh ve, kaj se je zgodilo?
Če se izkaže, da je sporočilo resnično, potem je opozicijska levica ujeta pri političnem scenariju, ki bi ga težko prodali kot iskreno skrb za demokracijo. Bolj spominja na poskus manipulacije z javnostjo.
Državljani si zaslužijo opozicijo, ki nadzira oblast, postavlja vprašanja in odpira pomembne teme. Ne pa opozicije, ki naj bi po domnevnih navodilih hodila na seje zato, da povzroča hrup, ustvarja občutek panike in potem računa, da bodo mediji odigrali svoj del. Če je to nova politična strategija, potem Slovenija nima težave z diktaturo. Ima težavo z amaterskim političnim gledališčem. In očitno so igralci pozabili, da lahko kdo v zakulisju tudi naredi posnetek zaslona.
P.O.
