Prispevek za dolgotrajno oskrbo – legitimnost plačevanja?

prispevek, Pixabay

Predsednik SDS Janez Janša je znova ostro udaril po vladi in zahteval, da se prispevek za dolgotrajno oskrbo ukine oziroma zamrzne, dokler storitve ne bodo dejansko dostopne vsem upravičencem v obsegu, ki ga potrebujejo. Njegovo sporočilo je preprosto: “Ne moreš zaračunavati nečesa, česar sistem še ne zagotavlja.”

Če ljudje plačujejo nov obvezni prispevek, pričakujejo konkretne storitve – pomoč na domu, institucionalno varstvo, jasne postopke in dostopne kapacitete. Če tega ni, se poraja vprašanje, ali gre za prehitevanje zakonodaje pred realnostjo na terenu.

Plačujemo danes, sistem jutri?

Kritiki opozarjajo, da se prispevek pobira, medtem ko številni izvajalci še niso operativno pripravljeni, kadra primanjkuje, pravilniki pa so se sprejemali z zamudo. V takšnem kontekstu Janševa zahteva cilja na občutek nepravičnosti: državljani naj bi financirali nekaj, kar v praksi še ne deluje v celoti.

Prispevek naj bi bil sicer temelj za vzpostavitev dolgoročno vzdržnega modela oskrbe starajoče se družbe. Brez zbranih sredstev naj bi bil zagon reforme še počasnejši ali celo ogrožen, res pa je, da zaradi pomanjkanja kadra, storitev ne prejemajo predvsem tisti, ki so doma, v domači oskrbi. 

Ključno vprašanje: zaupanje

V središču razprave ni le denar, temveč zaupanje. Ali državljani verjamejo, da bo njihov prispevek prinesel dejanske storitve? Ali vidijo jasen načrt, časovnico in odgovornost? Janševa teza – da naj se prispevek pobira šele, ko bodo storitve dostopne vsem – odpira legitimno razpravo o zaporedju korakov pri reformah. A hkrati ostaja dejstvo: brez financiranja reforme pogosto obstanejo na papirju.

Razprava o dolgotrajni oskrbi tako ni le tehnično vprašanje prispevkov, temveč ogledalo širšega problema slovenskega sistema – kako uvajati reforme, ne da bi ljudje imeli občutek, da plačujejo za obljube.

 

sds.si – prispevek

 

Portal Os