Vlada vztrajno ponavlja, da se čakalne dobe v slovenskem zdravstvu skrajšujejo. Tiskovne konference so polne optimističnih grafov in lepih besed, toda vsakdanja izkušnja pacientov ter uradni podatki razkrivajo precej drugačno sliko. Čakalne vrste za številne specialistične preglede in posege ostajajo dolge, ponekod celo daljše kot pred leti, dostop do osnovnega zdravstvenega varstva pa je za vse več ljudi postal resen problem.
Namesto resnega soočenja z dejstvi je predsednik vlade Robert Golob znova šokiral z izjavo, ki jo mnogi razumejo kot žalitev tisočev državljanov. Dejal je namreč, da osebnega zdravnika nimajo le tisti, ki si ga ne želijo. Takšna trditev je za ljudi, ki že mesece ali leta zaman iščejo zdravnika, ne le neresnična, temveč tudi cinična.
Resničnost je preprosta: v številnih krajih osebnih zdravnikov ni dovolj. Ambulante so preobremenjene, zdravniki odhajajo v tujino ali v zasebni sektor, mladi zdravniki pa se ne odločajo za delo v razmerah, kjer je administrativnega bremena več kot medicine. V takem sistemu govoriti o »osebni izbiri« pacientov pomeni prelaganje odgovornosti z vlade na ljudi, ki so že tako ujeti v razpadanje javnega zdravstva.
Tudi pri čakalnih dobah so vladne trditve v ostrem nasprotju s številkami. Število čakajočih nad dopustno mejo se kljub obljubam ne zmanjšuje bistveno, pri nekaterih storitvah celo nevarno in neodgovorno narašča. Posebni interventni ukrepi so kratkoročni, sistemskih rešitev pa ni. Reforma, o kateri vlada govori že od začetka mandata, se vse bolj zdi kot politični slogan brez resne vsebine.
Namesto da bi vlada in z njo Rorbert Golob priznala težave in prevzela odgovornost, oblast ustvarja vtis, da problem v resnici ne obstaja – ali pa da so zanj krivi kar pacienti sami. Takšna retorika ni le nevarna, ampak tudi razkriva odnos do javnega zdravstva: številke so za javnost, realnost pa naj ostane v čakalnicah.
Zdravstvo je temeljna storitev države. In dokler bodo ljudje brez osebnega zdravnika, dokler bodo čakali mesece ali leta na preglede, bodo vladne izjave o uspehih zvenele prazno – ali še huje, kot posmeh tistim, ki sistem čutijo na lastni koži.
