Vsako leto 26. decembra v Sloveniji obeležujemo Dan samostojnosti in enotnosti – državni praznik, ki nas ne spominja na razglasitev države, temveč na trenutek odločitve. Na dan, ko je narod jasno in skoraj soglasno povedal, da želi živeti v lastni državi – vse najboljše Slovenija!
Praznik je neposredno povezan s plebiscitom o samostojnosti, ki je potekal 23. decembra 1990. Rezultati so bili uradno razglašeni 26. decembra, zato prav ta datum nosi simbolno težo. Na referendumu je sodelovalo več kot 93 % volilnih upravičencev, kar 88,5 % vseh volilcev pa je glasovalo za samostojno Slovenijo – eden najbolj enotnih političnih trenutkov v slovenski zgodovini.
Plebiscit o samostojnosti Slovenije ni bil le pravni ali politični akt. Bil je izraz narodne volje, ki je presegel ideološke, strankarske in generacijske razlike. Prav zato se praznik imenuje dan samostojnosti in enotnosti – ker poudarja, da do državnosti ni prišlo zgolj z odločitvijo politike, temveč z jasnim soglasjem ljudi.
Pomembno je razumeti razliko:
– 26. december obeležujemo odločitev za samostojnost,
– 25. junij (dan državnosti) pa obeležujemo razglasitev samostojne države leta 1991.
Dan samostojnosti in enotnosti je dela prost dan in ga običajno spremljajo državne proslave, nagovori političnega vrha ter poudarek na zgodovinskem spominu. A praznik ima tudi tišjo, osebno razsežnost. Ne gre za slavljenje zmage nad nekom, temveč za spomin na redko zgodovinsko točko, ko je družba znala stopiti skupaj in se odločiti za skupno prihodnost.
V tem smislu je 26. december eden najbolj simbolnih slovenskih praznikov. Ne govori le o preteklosti, ampak o vprašanju, ki ostaja aktualno tudi danes: kaj pomeni enotnost v času razhajanj in ali znamo kot skupnost še vedno najti skupni imenovalec, ko gre za ključne odločitve.
Dan samostojnosti in enotnosti tako ni le opomnik na leto 1990. Je povabilo k razmisleku, kako dragocen je trenutek, ko narod govori z enim glasom – in kako redko se to zgodi.
