Na čeških parlamentarnih volitvah, ki so potekale med 8. in 9. oktobrom je s tesno večino (1.493.701 proti 1.458.121) presenetljivo slavila liberalno-konservativna koalicija SPOLU (slo. Skupaj), ki je pod vodstvom Ljudske demokratske stranke (ODS) in njenega predsednika Petra Fiale ugnala doslej vodilno stranko ANO 2011, ki je pod vodstvom Andreja Babiša veljala za favoritinjo.

 

A kako so bo zmaga koalicije SPOLU odražala v nacionalni in kako v evropski politiki ter kakšen pečat je na češko politiko pustil za las poraženi Babiš?

Po poročanju portala Eurotopics je volilni izid čeških volitev, ki se jih je udeležilo kar 65% volilnih upravičencev, zagotovo razveselil velik del bruseljskih elit, s katerimi je Babiš pogosto prišel navzkriž, saj se na mnogih področjih ni želel podrediti pritiskom uradnega Bruslja. Zaradi svojega dolgoletnega poslovnega udejstvovanja s katerim si je ustvaril uspešno medijsko kariero in znaten profit (Babiš je glede na podatke Forbesa s 4,04 milijarde evrov premoženja uradno drugi najbogatejši človek na Češki) je bil v preteklosti deležen številnih napadov iz opozicijskih vrst, zlasti glede domnevnega konflikta interesov med njegovimi poslovnimi in političnimi funkcijami, ki jih je v preteklosti opravljal v tej 10,7 milijonski srednjeevropski državi. Opozicija je med drugim izpostavljala tudi njegovo lastništvo več čeških medijev (med drugim dveh največjih čeških časopisov, Mladá fronta DNES in Lidové noviny), ki naj bi jih uporabljal kot vzvode za samo-promocijo med svojimi političnimi kampanjami.

Poleg naštetega je bil 68-letni poslovnež slovaških korenin deležen številnih kritik tudi zaradi poudarjanja češkega patriotizma in ostrega nasprotovanja sprejemu ilegalnih migrantov na Češko, s čimer je našel skupen jezik s številnimi srednjeevropskimi voditelji (npr. Viktorjem Orbanom, Mateusom Morawieckim in seveda Janezom Janšo). Poleg tega je bil v izredno dobrih odnosih tudi s češkim predsednikom Milošem Zemanom, kljub temu, da je v zadnjih štirih letih vodil manjšinsko vlado (ki so jo dve leti podpirali neodvisni poslanci v češkem parlamentu, dve leti pa člani Češke social-demokratske stranke) in bil velikokrat tarča obtožb o korupciji, pa mu je uspelo navezati dobre odnose tudi z ideološko drugače pozicioniranimi skupinami, npr. s Češko komunistično partijo (kateri se na letošnjih volitvah prvič po letu 1948 ni uspelo prebiti v parlament, saj je osvojila »zgolj« 3,6% glasov). Babiš se je v češko zgodovino sicer zapisal kot najstarejši (rojen je bil 2. septembra 1954) in (daleč) najbogatejši ministrski predsednik, kot prvi češki premier, ki je bil rojen izven same Češke (rodil se je v slovaški Bratislavi) in ima dvojno državljanstvo.

Čeprav je češki predsednik Zeman, ki je trenutno hospitaliziran, pred volitvami dejal, da bi bil naklonjen podelitvi mandata za sestavo nove vlade Babišu, pa je predsednik drugo-uvrščene stranke dejal, da sprejema uradni rezultat volitev, da ne bo na noben način oviral prenosa oblasti oz. konstituiranja nove vlade in da je pripravljen na odhod v opozicijske klopi. Koalicija SPOLU in zavezništvo Piratov (Češka piratska stranka), županov ter neodvisnih kandidatov (PIR-STAN), ki sta si bila medsebojno naklonjena že na predvolilnih soočenjih, sta po volitvah še bolj trdno prepričani v uspeh sestave nove vlade, katere hrbtenico bi predstavljalo 108 poslanskih sedežev v češkem državnem zboru, ki so si jih uspeli priboriti na volitvah. Naveza SPOLU – PIR-STAN tako upa, da ji bo uspelo doseči koalicijski sporazum do 8. novembra, ko je predvideno prvo zasedanje novo izvoljenega češkega parlamenta. Kar se tiče politike, ki bi jo nova vlada pod taktirko zavezništva SPOLU – PIR-STAN vodila v prihodnjih štirih letih, se upravičeno domneva, da se ta v večji meri ne bo razlikovala od tiste, ki ji je Češka sledila pod Babiševo taktirko. Vse stranke zmagovite koalicije SPOLU – Ljudska demokratska stranka (ODS), Krščansko-demokratska stranka (KDU-ČSL) in Liberalni konservativci (TOP 09) – so namreč desno-sredinsko usmerjene, zaradi česar je pričakovati, da se ne bodo uklanjale pritiskom po odpiranju državnih meja za ilegalne migrante, da bodo zagovarjale tradicionalne družinske vrednote in ne teorij spola, radikalnega feminizma, LGBTIQ agende, »woke« subkulture ipd.

Prav tako bo zagotovo tudi pod vodstvom prihodnjih administracij Češka ostala kredibilen partner v evro-atlantskih odnosih (tako v NATO paktu, kot tudi v bilateralnih odnosih s severnoameriškimi državami), poleg tega pa je glede na dozdajšnje dogodke resnično malo verjetno, da bi Češki politiki popustili pritiskom avtoritarnih držav, kot so Belorusija, Kitajska in Rusija, ki po padcu železne zavese srednjo in vzhodno Evropo vidijo kot poligon za uveljavljanje svojih agresivnih geo-političnih interesov. Češka je bila tako ena prvih držav, ki je kitajskemu telekomunikacijskemu gigantu Huaweiu zaprla vrata pri vzpostavitvi 5G mobilnega omrežja, poleg tega pa je celinski Kitajski mišice pokazala tudi lani septembra, ko je delegacija čeških politikov na čelu s predsednikom češkega parlamenta obiskala Republiko Kitajsko (Tajvan), s čimer je ta naša bratska slovanska država dala jasno vedeti, da se niti pod razno ne misli uklanjati pritiskom s strani komunistične diktature. Češki državni vrh je v preteklih letih svojo neupogljivo hrbtenico pokazal tudi Kremlju, saj so Čehi marca leta 2018 kljub pritiskom iz Moskve na Češkem aretiranega ruskega hekerja izročili vladi ZDA, leta 2020 so v Pragi podrli spomenik ruskemu generalu Ivanu Konevu (ki je krvavo zatrl Praško pomlad leta 1968) in trg pred rusko ambasado poimenovali po umorjenemu ruskemu disidentu Borisu Nemcovu, letos pa je uradna Praga po hitrem postopku iz države izgnala 18 ruskih diplomatov za katere so češki obveščevalci razkrili, da so povezani z ruskimi tajnimi službami GRU in SVR, za katere so češki varnostni organi ugotovili, da so odgovorne za serijo eksplozij v češkem skladišču orožja v mestu Vrbětice, do katerih je prišlo oktobra leta 2014.

Skratka, Češka bo definitivno še naprej ostala demokratična in pro-evropsko usmerjena država, ki ne bo niti za ped popuščala ne diktatorskim režimom ne katerimkoli drugim dejavnikom oz. ideologijam, ki bi utegnili ogroziti njeno kulturo, varnost, krščansko identiteto in nacionalno suverenost.

 

Piše Matej M.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA