O Veliki planini, njeni zgodovini, etnoloških posebnostih in arheoloških odkritjih, je vrsto let opisoval dr. Tone Cevc. »Kapelo so tesarji na Veliki planini začeli graditi maja 1939, ko je skopnel sneg, in proti koncu junija so na njeno sleme že pribili smrečico,« pravi etnolog.
»Že prejšnje leto so Velikoplaninci poiskali za kapelo primeren prostor na travnati ravnici vzpetine ob jugovzhodnem robu pastirskega selišča, od koder je lep razgled po Velikem stanu in njegovi okolici. Potem ko so se člani ‘pwaninšne’ zmenili in so svoje rekli še posvetna in cerkvena oblast ter stranjski župnik Janez Langerholc, so skico arhitekta Jožeta Plečnika za kapelo Marije Snežne na Velikem stanu dali v roke veščemu tesarju Hauteževemu Petru iz Sidraža.«
Najprej so na ravnici po soncu naravnali os prihodnje stavbe v smer vzhod-zahod, oklep zakoličili, zatem pa je Preskarjev Andrej pozidal nizek obodni zid iz kamenja, na vzhodni, oltarni strani zaključen z oglato apsido, na zahodni, pročelni strani pa je pustil v njem meter široko vhodno vrzel.
Ostenje kapele so tesarji obili od zunaj s smrekovimi skodlami, znotraj s smrekovim opažem, obe strešini pa prekrili s skodlami. Za osvetlitev notranjščine kapele so v streho vdelali dvoje okenskih šip, v pročelje nad vrati na okroglo zastekljeno lino. Lesena kapela Marije Snežne, kjer se je v vročih pašnih dneh napajala živina, je po svoji tesarski izdelavi, vezavi, detajlih in zunanji podobi zgovorno pričala, da se je projektant s tesarji vred zgledoval po pastirskih bajtah na Velikem in Malem stanu.
Ob odprtju in posvetitvi kapele na Veliki planini 29. junija 1939 se je na travnati ravnici pred novo, svetlo, pravkar prekrito in po smrekovini dišečo stavbo zbralo veliko ljudi. Prišli so iz vasi in zaselkov pod Grintovci ter iz Črne, Podvolovljeka in Luč. Med njimi so bili tudi mestni ljudje, turisti in planinci.
Ključar nove kapele, Preskarjev Andrej iz Bistričice, in njegovi pomočniki so hodili med ljudmi in v velike lončene sklede pobirali ofer, prostovoljne denarne prispevke za kapelo. Ljudje so bili ta dan odprtih rok in sklede so bile kmalu zvrhano polne. S tem denarjem so pokrili vse stroške za material in delo, pa še ga je ostalo. Po opravljeni maši, blagoslovitvi in odprtju kapele so se ljudje začeli razhajati po osekih in bajtah, k svojcem, sorodnikom in znancem. Posedli so se po travnati ruši po rebri, ki se vleče proti zgornjemu koncu planine.
Marca 1945 so gorenjski domobranci dokončno upepelili prastaro pastirsko arhitekturo na Veliki, Mali in Gojški planini, s kapelo Marije Snežne in kočo Slovenskega planinskega društva vred.
Zgorelo je več kot sto pastirskih bajt. Nekatere, vezane iz okroglih brun, so bile stare nad dvesto let.
Po vojni so domačini začeli na hitro postavljati nove pastirske bajte. Na požganih planinah so takoj po vojni zrasle oglate pastirske bajte, ki so jih cimprali in pokrivali hitreje in z manj truda kot prejšnje tradicionalne ovalne pastirske bajte. Le redki so ostali pri tradiciji.
Več kot štirideset let je minilo, da je dozorel čas, ko so lahko s pridnimi rokami pastirjev in »bajtarjev« ter tudi s pomočjo drugih, ki jim je bila Planina pri srcu, kapelo postavili znova na starem mestu. Načrte zanjo je narisal arhitekt Emil Fijavž po predlogi arhitekta Vlasta Kopača. Na svoje mesto se je vrnila tudi oltarna podoba, ki je po vojni visela v ladji cerkve sv. Primoža nad Kamnikom.
V nedeljo, 7. avgusta 1988, je slovesno okrašeno kapelo blagoslovil takratni slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar ob sodelovanju kanonika Melhiorja Goloba, Blažkovega z Brezij nad Godičem, ki je kot desetleten pobič pasel krave na Rzeniku.
Primož Hieng
