Stal sem pred policami in radovedno kukal na zgornjo polico. Ko sem zagledal bananin jogurt, so se mi zaiskrile oči. Moj najljubši sadni jogurt in imeli so ga na zalogi.
Prvih sadnih jogurtov se spomnim šele iz druge polovice 80-ih, pa še to so jih imeli samo nekaj okusov. Jagoda, borovnica, breskev in banana. S košaro sem se potem premaknil do gospe, ki je prodajala kruh, salame in sir. Prosil sem za štruco polbelega in nekaj rezin sira. Najprej mi je kruh zavila v skoraj prozorni papir, na katerega sem potem doma rad risal, nato pa je narezala še pet rezin sira in jih prav tako zavila v papir. V majhni trgovini je bilo pet trgovk. Vzel sem še nekaj malenkosti in se odpravil domov.
Trgovine v tistih letih niso bile tako velike kot danes, vendar so bile ustrezno založene in bolj ali manj smo imeli vse, kar smo potrebovali za dobro življenje. Šele v sosednji Avstriji smo videli nakupovalne centre. Pred bloki na jeseniškem Plavžu so bila velika parkirišča, na katerih je bilo bore malo avtomobilov, tako da smo otroci tam pogosto igrali hokej in nogomet. Goli so bili majhni, ali pa smo enostavno postavili kamne in če je prišel kakšen avtomobil, smo se za nekaj sekund umaknili in ko je šel avto mimo, smo nadaljevali z igro.
Starši so bili ponavadi doma že ob 14.15, sledilo je kosilo, nekaj počitka, potem pa bi nekoga obiskali ali pa bi sami dobili obiske. Včasih so se obiski zavlekli po nekaj ur, nikomur se ni mudilo. Na televizorju je bilo nekaj programov in slika je bila črno-bela, daljinci so bili redki, tako da smo morali vstati, če smo želeli spremeniti program s TV Ljubljana 1 na TV Ljubljana 2.
Na priključek stacionarnega telefona si se moral naročiti, vplačal si nekaj tisoč mark in čakal nekaj mesecev, včasih tudi več. Neke nervoze v zraku ni bilo čutiti, ljudje so imeli na splošno, lahko bi rekli, človeka dostojno življenje. To je bil prvi polčas.
Potem je prišel drugi polčas. Slovenija se je leta 1991 osamosvojila in spremembe smo začutili skoraj takoj.
Najprej smo dobili kabelsko televizijo (v paketu z daljincem) in kar naenkrat smo imeli toliko programov, da nismo vedeli, kaj gledati. Popolnoma nas je prevzela ameriška rokoborba, kasneje se je pojavila telenovela z naslovom Esmeralda in cel kup podobnih nadaljevank s še bolj podobnimi imeni, od Kassandre to Marije Mercedes. V trenutkih, ko so bile omenjene oddaje na sporedu, zunaj nisi videl nikogar. Tudi igrati se je bilo težje, saj prostora na parkiriščih ni bilo več. Če si prišel domov po 18. uri, nisi imel več kje parkirati.
Avtomobili vseh znamk so se razrasli po parkiriščih kot korupcija in mali nogomet smo od takrat naprej igrali samo še na športnih igriščih.
Trgovine? Naenkrat smo imeli Avstrijo tudi pri nas. Prodajalne so bile vedno večje in trgovk je bilo vedno manj. Dobro se spomnim, kako sem nekega dne štel sadne jogurte različnih okusov na polici. Prišel sem do številke 38. Lahko si kupil tudi nekaj rezin salame ali sira, zavitih v plastiko, samo pobral si jih iz hladilne omare.
Kmalu smo dojeli, kako se naše življenje spreminja in kako nas novodobno potrošništvo požira v slogu Godzille. Tudi moji starši so bili mnogo dalj časa odsotni od doma, in ko je mama začela delati v gostinstvu, je pogosto nismo videli po cele dneve. Včasih je prišla domov samo prespati in naslednji dan zgodaj zjutraj je šla ponovno v službo.
Skoraj vsak je dobil pametni telefon, kar je izdatno olajšalo komuniciranje. Prihajalo je tudi vedno več položnic in vedno manj je bilo sproščenosti, hkrati pa si vedno bolj pogosto slišal od ljudi, „da nimajo časa“. Človek je dobil občutek, da se vsem nekam mudi, pa nisi niti dobro vedel kam in zakaj. Ustvarili smo družbo, ki je želela vedno več, ki je hitela vedno hitreje in ki je letela vedno višje.
Kje je (bila) meja? Včasih si dobil občutek, da meje enostavno ni in da bomo šli z glavo skozi zid, če je treba, ker nam nihče nič ne more.
Nekateri razmišljajo o gradnji naselbine na Marsu. Kaj nam bo Mars, če bomo uničili tako lep planet, kot je Zemlja?
Silni konzumerizem nam je zameglil „šajbo“. In bolj so posamezniki opozarjali na onesnaženost oceanov, več je bilo smeti v vodi. Bolj so strokovnjaki govorili o segrevanju ozračja, bolj so se razvite države umikale od že podpisanih sporazumov in dogovorjenih številk, ki naj bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Bolj so društva za živali opozarjala na zavržene mačke in pse, več so jih našli po grmovjih in zapuščenih objektih. Bolj je zdravstveni sektor po svetu opozarjal na preobremenjenost medicinskih sester in pomanjkanje sodobne medicinske opreme, več sredstev smo namenjali za razvoj novega orožja.
In potem so prišli podaljški. Nevidni virus je porazil Tomahawke, drone in letalonosilke, posledično se je ustavil ves svet. Soočamo se s krizo, ki je ne pomni noben od nas in nihče ne ve, kako dolgo bo še trajala.
Vemo pa nekaj: nekega dne bo tudi podaljškov konec in prišli bomo v finale, kjer se bomo soočili s težkim nasprotnikom. Srečali se bomo namreč z zrcalno podobo nas samih. Imeli bomo ustni izpit, na katerem bosta profesor in študent ista oseba, vprašanj pa bo veliko. Kaj bo drugače po krizi? Ali lahko kar koli spremenimo? Kar se samega sistema tiče, osebno ne verjamem, da bo prišlo do večjih sprememb, življenje bo verjetno dokaj podobno tistemu, kot smo ga poznali že prej. Edino, kar lahko spremenimo, je naše obnašanje in da z lastnim primerom sprožimo koncentrične kroge.
Ali kot je rekel vedno aktualni Rumi: „Včeraj sem bil naiven in želel sem spremeniti svet. Danes sem pametnejši in bom spremenil samega sebe.“
Dodajamo:
Z ljubeznijo ne moreš trgovati,
izbire nimaš.
Ljubezen je zrcalo.
Če si dovolj pogumen,
da vanjo se zazreš,
odseva tvoje bistvo.
