V Narodni galeriji v Ljubljani bodo v letošnjem letu obsežno razstavo posvetili baročnemu slikarju Fortunatu Bergantu. Po besedah direktorice galerije dr. Barbare Jaki bo največja novost razstave umestitev Berganta ne le v okvir domačega baroka, temveč tudi mednarodno.
Fortunat Bergant, tudi Wergant, Wergand, Vergant se je rodil 6. julija 1721 v Mekinjah pri Kamniku kot drugorojenec umetnostnemu rezbarju in mizarju, izdelovalcu skrinj Jožefu Bergantu (Wergantu) in materi Mariji, rojeni Boršnar.
Ded Jakob je bil zidarski mojster s Perovega pri Kamniku, 1711. omenjen pri zidavi kapele in zvonika župnijske cerkve v Šmartnem v Tuhinju. Oče Jožef se je ob poroki priselil na ženin dom v Mekinje, toda ob rojstvu hčerke Uršule 26. septembra 1724 je družina že živela v Kamniku na Grabnu na mestu današnje hiše na Medvedovi ulici 6.
Mladeniška leta je preživel v Kamniku. Tam je kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp (1673–1742) vodil šolo za nadarjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorodniki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec vodilnih baročnih slikarjev Franca Jelovška in Janeza Valentina Metzingerja.
Iz ohranjenih dokumentov je možno predvidevati, da je bil leta 1743 v tujini. Med letoma 1746 in 1750 je bil verjetno v Sloveniji, saj iz tega časa tudi izvira prvo njegovo znano, a neohranjeno delo. Za podružnično cerkev sv. Miklavža v Grebenu nad Gradiščem v Tuhinju je leta 1746 naslikal bandero. V tem obdobju je slikal v hrvaški Liki, saj je naredil oltarne slike za cerkve v Sincu, Otočcu in Leščah. To naj bi mu omogočil komendski župnik Peter
Pavel Glavar, ki je v tem času živel v Senju. Kje je živel med letoma 1751 in 1755, ni znano, med letoma 1756 in 1760 je bil neprestano v Rimu in Benetkah, kjer je študiral na akademiji Sv. Luka, čeprav je bil že sorazmerno star, saj je imel 35 let. Študij mu je omogočila plemiška družina Taufferer. V Italiji je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je ogrel za beneške mojstre poznega baroka, posebno za Giovannija Battisto Tiepola in Giovannija Battisto Piazzetto.
Med svojim bivanjem v Rimu je bil nagrajen za svoja dela in prejel več nagrad.
Po študiju v Rimu je prva znana in datirana (1760) slika Marija z Jezusom za Uršulinski samostan v Škofji Loki. Po povratku je živel v Ljubljani, leta 1763 pa ga že omenjajo kot priznanega slikarja. Do smrti leta 1769 je njegovo delovanje osredotočeno v Sloveniji, v veliki meri je delal za samostan v Stični. V tem času se pojavljajo tudi težnje po monumentalnosti. Slikal je plemiče, a kot prvi je slikal tudi preproste ljudi, žanrske prizore, kakršni sta sliki Ptičar in Prestar. Umrl je 31. marca 1769 v Ljubljani.
Prav sliki Prestar in Ptičar sta kar nekaj desetletij zbujali posebno pozornost. »Že od druge svetovne vojne pogrešani sliki Fortunata Berganta, za kateri smo se že bali, da sta za vedno izgubljeni, sta bili skrbno pospravljeni in spomladi 2016 po naključju odkriti v Ljubljani. Najditelj je kmalu ugotovil, da gre za znani sliki in navezal stike z menoj, da bi kot sodni izvedenec in cenilec za likovno umetnost lahko presodil, ali gre za avtentični pogrešani sliki, ki sta bili še med drugo svetovno vojno v lasti Jožefa Hudovernika v Ljubljani,« pravi umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj.
O njuni usodi in povojnem lastništvu je krožilo več bolj ali manj prepričljivih zgodb. Obe umetnini imata izjemno pomembno mesto v Bergantovem opusu, saj razkrivata duha tedanjega časa in slikarjev pozni slog, obenem pa spadata med najpomembnejša dela slovenskega baroka, kar je umetnostno-zgodovinska stroka več kot sedem desetletij vsakič poudarjala in hkrati obžalovala njuno izginotje.
Narodna galerija se je nemudoma začela pogajati o odkupu slik, saj prav gotovo spadata v nacionalno zbirko, pri tem pa pridobila podporo ministrstva za kulturo v višini 140.000 evrov.
Gre namreč za eno izmed najpomembnejših odkritij v slovenski likovni umetnosti.
Obe Bergantovi sliki sta končno tam, kjer morata biti, in sta na ogled javnosti v Narodni galeriji.
»Obe žanrski podobi sta v strokovni literaturi o baročnem slikarstvu na Slovenskem znani, še zlasti kot pomemben del Bergantovega slikarskega opusa, že od leta 1922, ko sta bili vključeni na Zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva. Pravzaprav je Berganta šele ta razstava postavila v žarišče slovenske umetnosti. Obe sliki sta bili v poznejši literaturi znani le po reprodukcijah,« še pove dr. Šerbelj.
Dodaja še, da obe sliki nista le izjemen primer v Bergantovem slikarstvu, ampak spadata med pomembna dela slovenskega baroka, kar je po drugi svetovni vojni umetnostno-zgodovinska stroka vsakič poudarjala in hkrati obžalovala njuno izginotje: »Zato sva se z lastnikom odkritih slik hitro uglasila, da v primeru prodaje le-ti spadata v nacionalno zbirko, in sliki sta bili ponujeni v odkup Narodni galeriji. Kmalu je bila podpisana pogodba in z nelahkim prizadevanjem direktorice Narodne galerije dr. Barbare Jaki so bila na ministrstvu za kulturo zagotovljena sredstva za odkup. Sliki sta bili prevzeti v novembru 2016.«
Primož Hieng
