V razstavišču Moja Ljubljanica na Vrhniki so v začetku oktobra odprli letošnje Dneve evropske kulturne dediščine. Ob tej priložnosti so pripravili celodnevni program, zvečer pa so razglasili uvrstitev projekta Ljubljanica na Unescov seznam najboljših praks za podvodno kulturno dediščino.
Reka Ljubljanica, ki so jo leta 2003 razglasili za kulturni spomenik državnega pomena, predstavlja z obsežnim kraškim in barjanskim porečjem ter številnimi arheološkimi najdbami eno od svetovnih znamenitosti.
Še pred podelitvijo izjemnega priznanja za projekt Ljubljanica smo se odpravili na Vrhniko, najprej v razstavišče Moja Ljubljanica, kjer nas je pričakala Irena Šinkovec, kustosinja za prazgodovino v Mestnem muzeju, ki je strokovno vodila projekt Ljubljanica.
»Za našo državo je to izjemno priznanje, še posebno zaradi tega, ker imajo taka priznanja zgolj pomorske velesile Španija, Francija, Portugalska in Mehika,« je povedala Šinkovčeva.
»Z Ljubljanico, ki si nedvomno zasluži tako priznanje, pa smo prvi, ki smo uspeli z neko celinsko vodo pridobiti ta znak. Dobili smo ga za štiri leta – lahko pa se podaljšuje – predvsem zaradi celovitosti projekta. Izvedli smo podvodne arheološke raziskave in zaščitili brežine, torej gre bolj za zaščito spomenika. Na drugi strani smo vzpostavili nekatere nove znanstvene metode, saj smo vzpostavili depozitorij za moker les in poskrbeli za aktivno konservacijo deblaka, ki smo ga potegnili iz Ljubljanice – to dela Restavratorski center – in kot zaključek ali zaokrožitev celotnega projekta uredili še razstavišče Moja Ljubljanica. Deblak bodo s konservacije na svoje že pripravljeno mesto v razstavišču postavili čez približno dve leti. Že nekaj časa pa je na ogled več kot 300 arheoloških najdb iz zbirke družine Potočnik.«
Ireno Šinkovec sprašujemo o najnovejših najdbah, ki so bile že do zdaj več kot izjemne. »V sami Ljubljanici trenutno zgolj spremljamo najnovejša odkritja, na Livadi pa smo morali opraviti pregled terena zaradi priprave ustreznih prostorskih načrtov,« je povedala Šinkovčeva.
»Res pa je, da smo naleteli na dve izjemni odkritji, saj nas v Ljubljanici čakata dve pomembni ladji. Eno smo odkrili prav tam, kjer smo pred leti naleteli na deblak s konca 2. stoletja pred našim štetjem. Sodeč po prvih odkritjih gre za tip šivane ladje, ki bi bila lahko dolga več kot 30 m.
Gre za zelo redek primer tovrstne šivane ladje, ki nas zelo zanima. Gre za italsko tradicijo, v resnici pa je to mlajša železna doba. V tem času so Vrhniko poseljevali Kelti. To je sredozemski tip ladje, kar bi pomenilo, da gre za najdbo iz obdobja pred zasedbo Rimljanov. Lahko bi tudi domnevali, da je bila na tem območju neke vrste ladjedelnica, lahko pa bi bilo tudi pokopališče ladij. To je vsekakor območje, ki si ga želimo v prihodnosti raziskati.«
Druga ladja iz bukovega lesa je v zelo slabem stanju in je zarita v brežino, poudarja Šinkovčeva: »Gre za osem metrov dolgo rimsko ladjo, ki jo bomo zaenkrat ohranili na mestu najdbe, smo jo pa zaščitili z vrečami s peskom. Ne vemo prav dobro, ali gre za celo ladjo ali zgolj za razbitino. Tudi to ladjo resno spremljamo, hkrati pa jo ohranjamo za bodoče generacije. Vsega ne moremo dvigniti iz vode, čeprav znanstvena radovednost ostaja. Problem je predvsem v ohranjanju takih najdb.«
Nato smo se z Vrhnike odpravili še k petim ribnikom na Verdu, ki so tik ob strugi Ljubljanice. Nastali so po opustitvi glinokopov nekdanje Kotnikove opekarne. V bližini, v strugi Ljubljanice, so med arheološkimi izkopavanji leta 2009 našli tudi leseno ost sulice iz tise iz starejše kamene dobe (38.000 do 45.000 let). Po doslej znanih podatkih gre za prvo tovrstno najdbo na svetu.
Strokovnjaki Zavoda za podvodno arheologijo so v enem od ribnikov na Verdu prav ob začetku dnevov kulturne dediščine pregledali stanje v depozitoriju lesa z najdišč, kjer se ohranja moker les. »Depozitorij je v bistvu podvodno skladišče, saj je lesene arheološke najdbe težko ohranjati v skladiščih na kopnem,« je povedal potapljač in arheolog David Badovinac, ki vse najdbe skrbno beleži s fotografskim aparatom.
»Na suhem bi les zelo hitro propadel, take najdbe pa bi kmalu postale brez kakršne koli vrednosti. Prav zato so se v Mestnem muzeju Ljubljana pred leti odločili, da bi take lesene najdbe hranili v vodi in jih tako shranili za bodoče predstavitve ali znanstvene raziskave.«
Ko les iztrgamo iz nekega naravnega okolja ali vode, namreč začne propadati. »Ta neustavljivi proces razgradnje je zelo hiter, še posebno, če se hitro suši,« je povedal arheolog Rene Masaryk iz Skupine Stik. »Ena od možnosti je sicer konservacija lesa, ki pa je zelo dolgotrajen in drag postopek. Druga možnost je hramba v vodi, prav tako v naravnem okolju, ki je zelo podobno okolju, iz katerega so arheologi iztrgali določeno najdbo.
Tako so se odločili za ribnike na Verdu, ki nudijo neko varno okolje. Trenutno v vodi hranimo posamezne kose lesa iz različnih najdišč iz Ljubljane in delno iz Slovenije. Ugotovili bomo, kakšen je njihov morebitni razkroj oziroma kakšno je dejansko ohranjanje lesa. Na podlagi rezultatov znanstvenikov bomo vedeli, ali je tak način hrambe smiseln. Morda bi v prihodnosti lahko pripravili celo podvodno razstavo arheoloških najdb, ki bi si jo lahko skupaj z vodiči ogledali za arheologijo navdušeni potapljači.«
Primož Hieng
