Kot turist, oziroma popotnik, se najbrž še nisem povsem asimiliral. Ne gre toliko za to, da bi nosil burko ali kaj podobnega (o tem lokalni mediji dosti poročajo), sem pa že prvi dan nevede prekršil nekaj zakonov. Najprej sem si med potovanjem po podzemni prižgal cigaret tam, kjer ne bi smel, kasneje pa kupljene enosmerne karte nisem vstavil v aparat, da bi jo časovno validiral. Morda je kontrola ob nedeljah zvečer blažja kot med tednom, možno pa tudi, da nihče ni hotel komplicirati fantu s potovalko, ogromnim ruzakom in nekaj torbami, upoštevajoč, da se ta ne bo na tak način premikal po mestu vsak dan.
Kot se spodobi, sem ob sicer vnaprej dogovorjenem prihodu v študentski dom, vendar zunaj delovnega časa, moral počakati nekaj premikov urinega kazalca, preden se je za nujne primere dežurna študentka preoblekla iz pižame, da mi je izročila ključ in uredila pomembnejše papirje. Na vsake pol minute pogovora se je opravičevala za svoje zehanje, jaz pa sem se opravičeval za svoj pozen prihod.
V sobi sem si prižgal komad Falco – Vienna calling (seveda remix, Parov Stelar) in po začetnem entuziazmu v naslednjih dneh občutil prve znake osamljenosti, prešaltal na Bruce Springsten – Streets of Philadelphia in utapljal svojo žalost v dunajskem pivu Ottakringerju.
Časa za poseben dolgčas kljub temu ni bilo. Na delu mi družbo dela slovaška kolegica, s katero se stalno obveščava o hecnih zadevah, ki jih zaslediva med raziskovanjem. Kratica PPP, public-private partnership, je očitno tudi okrajšava za Pakistani party people. In »stranka«, ki je pri nas udeleženka sodnega postopka, v slovaščini pomeni list papirja. Ni toliko smešno, da bi iz tega nek stand-up delal, je pa multinacionalnost po svoje precej zanimiva.
Moj cimer, ki se je sem vselil dva dni nazaj, prihaja iz Hong-Konga. Malo sva si različna – on je že prvi dan nakupil stvari za celo leto vnaprej, medtem ko jaz to delam po korakih. To se pozna tudi v hladilniku, kjer bi človek pričakoval razmerje uporabe približno pol-pol.
Je pa včeraj za oba skuhal vrhunsko azijsko večerjo in še sladico. In to kljub temu, da sem bil najprej precej skeptičen, če se mu bo ob pomanjkanju kuharske kilometrine izšla hkratna kontrola neomejenega števila še zapakiranih kastrol in drugih potrebščin. Seveda sem bil zraven in pomagal, kolikor je šlo, medtem ko sem nama pripravljal prvotno predvideno paradajzovo župo. Danes sem na vrsti jaz – če bo pol tako dobro, kot je bilo včeraj, bo super.
Vedno gre namreč lahko kaj narobe, čeprav se nimam ravno za kuhinjskega idiota. Včeraj je sosed Iranec suvereno nasekal čebulo in počasi sem zavohal blag smrad po crknjenih ribah. Vprašal me je, ali mislim, da je njegov piščanec še dober. Vidim malo zelene barve, preverim rok trajanja, tri dni čez. Obzirno sem mu rekel, da jaz tega zaradi zdravja sicer raje ne bi jedel, ampak bolje, da še koga vpraša. Iz njegove sobe sta prišla dva, ravno med igro FIFE, pogledat stanje mesa. Z glasnim vzklikom sta potrdila mojo (precej mileje izraženo) oceno, da je piščanec le še za v smeti. Še danes se mi je na trenutke vračal v spomin, oziroma bolje rečeno sem ga še vedno nekako čutil kar direktno preko vonja.
Z Irancem imava oba cimra, ki prihajata iz Azije. Moj cimer zna zelo dobro angleško (to je tudi eden izmed uradnih jezikov v njegovi deželi) in sva se že o marsičem na dolgo in široko pomenila. Irančev cimer pa ne zna angleško. Je pa Iranec povedal, da zna njegov cimer zelo dobro kitajsko. Pa vprašam Iranca, če on tudi zna kitajsko? In se zareži, pravi, da ne. Če vse drugo zataji, se tudi z mimiko marsikaj da. No, ko sem kasneje dojel ironijo v Irančevih besedah »da zna njegov cimer zelo dobro kitajsko«, sem spoznal, da je to najbrž celo najboljša fora, ki sem jo slišal ta teden. Ne, ni mi bed, samo smisel za humor konec koncev ni pač skoraj nič drugega kot stvar okusa.
P.S.: Številne telefonske poizvedbe o morebitnih prostih mestih v študentskih domovih so se mi po tem, ko sem primerjal svoje vtise z drugimi, lepo obrestovale. No, vsaj tako sem mislil do danes, ko sem dobil račun za telefon. Ampak kakorkoli, klice v tujino na stacionarce še vseeno priporočam. Vsaj za Avstrijo.
P.S.2: Najemna pogodba vsebuje nekatere določbe, ki jih v drugačnih okoliščinah nikoli ne bi podpisal. Take stvari ti lahko poberejo nekaj energije, ampak zaenkrat smo še vse lepo rešili.
P.S.3: Če boste kaj gor, se pa z veseljem oglasite.
P.S.4: Zaenkrat še nimam nobene slike, ker je večinoma v ospredju »to-do« lista. Uživancija in sprostitev tudi absolutno še prideta na vrsto. Hopefully soon.
J. G.
