Danes sem spoznal, da imam en hud problem, ki verjetno izhaja iz otroštva. Namreč, ko mi nekdo reče “gremo ven” ali “gremo na sprehod”, se mi dobesedno pred očmi naredi tema, srce mi začne hitro utripati, začne me dušiti in začel bi kar kričati.
Vedno se nato začnem pritoževati v stilu “a spet”, “kaj pa bomo”, “zakaj me silite” … In zapopade me resno slaba volja. To pišem, ker takšnega primera ne poznam. Zdi se mi, da imajo vsi radi sprehode, naravo, gibanje, sonce …
Meni pa gre vse to totalno na jetra. Ne maram narave, ne maram sonca, ne maram gibanja. Narave tako zelo ne maram, da me moti, če jo gledam celo skozi okno.
Ima kdo enak problem? Kdo pozna koga s takim problemom? Kako ste oz. so to rešili?
Kako vsaj malo uživati v nečem takšnem, kot je “zunaj”?
