Ker si praktično sosed, zaviješ na hrib, kjer se bohoti prenovljena Lesnina Slovenija Brdo. Sej veste, to so tisti, ki so oglaševali odprtje v fake sporočilih mestnega redarstva. K je par ljudi čist popizdilo, kakšnemu je pa mal falil, da ga ni srčni infarkt, k je videl rjavo sporočilo za brisalci.
V parih minutah lociraš prave lučke in stopiš do tete prodajalke na oddelku, saj lučk razen razstavljenih ne najdeš na policah.
Matej: Dan, mi lahko malo pomagate? Iščem tiste led stropne luči, jih imate še kaj, na policah jih ne najdem.
Teta: Aha, katere pa ste mislili?
Matej: Stopite z mano, vam jih pokažem.
In greva do lučk. Opozorilo, če nimate dovolj časa, v tem trenutku prekinite z branjem, ker bo trajalo.
Teta: Teh nam je pa zmanjkalo. A lahko počakate trenutek, samo nekaj preverim.
Matej: Ja, ni problema.
Jaz ostanem na oddelku, teta gre do svojega računalnika. A še zmeri berete? Sem rekel, da bo trajalo. Ajde, lotite se česa pametnejšega, no.
Po kakšni minuti mi klikne, da bi bilo fino iti pogledat, kaj teta tako zavzeto išče po računalniku. Stopim do pulta.
Matej: Imava kaj sreče?
Teta: Ja, lahko jih naročiva. Čez kakšnih 14 dni bodo tukaj. Se vam mudi?
Matej: Ni sile, ženi sem sicer obljubil, da bom malo hišnika čez vikend, ampak bo že počakala, saj je navajena.
Teta: Dobro, koliko pa jih potrebujete.
Matej: Samo malo, da preštejem. Torej, 4 male, 5 velikih.
Teta: Aha, 5 velikih, 4 male.
Matej: Ne, ravno obratno, 4 male, 5 velikih.
Teta: Dobro, naročim, vi pa pustite 50 evrov avansa.
Matej: Zmenjeno.
Teta: Mi daste vaš telefon in ime, da vas pokličemo, ko bo prispelo.
Matej: Seveda, 031-xxx-xxx, Matej Špehar
Teta: Še sprintava in sva.
Teta še nekaj maha po tastaturi, prodajni program je po videzu najbolj podoben kakšnemu staremu DOSu. In končno print! Printer zahrope in obmolkne. Aja, vi še zmeraj berete? Ne no, brez veze, no. Nobene krvi, nobene sperme ni 
Teta: Hmmm, kaj je pa sedaj to?
Matej: Verjetno vam je zmanjkalo papirja, ali pa kakšen paper jam?
Teta odpre printer, notri res cel šop zmečkanega papirja. Nekaj ropota, vleče ven, na koncu, po nekaj minutah obupa.
Teta: Pojdiva kar na blagajno, bomo tam uredili.
In šibava čez celo Lesnino. cca 200 m.
Teta: Hej, tole mamo avans, nekaj mi printer šteka, lahko tukaj sprintaš.
Blagajničarka: Pod kaj najdem?
Matej: Verjetno pod Špehar.
Blagajničarka: Aha, boste vzeli na davčno?
Matej: Ja, seveda. Vam dam podatke?
Blagajničarka: Ja, to morajo pa na oddelku vpisat.
In gremo nazaj čez celo Lesnino. Do oddelka z lučmi. 200 m v kontra smer.
Teta: Tole ne bo šlo spremenit. Najbolje, da kar nov dokument narediva. 4 velike, 5 malih.
Matej: Ne, ravno obratno, 4 malih, 5 velikih.
Teta: Aha, no, pa tako.
In spet printer zaštrajka. Pride še ena teta prodajalka in mata mali brainstorming kako ga usposobiti. Vmes uleti še en kupec, in mora teta ven iz programa najti kodo nekega izdelka al nekaj. In potem spet išče moje naročilo. BTW, a kdo sploh še bere to?
Teta: Veste, vam bom kar na roke napisala šifro dokumenta, pa pojdite z njim na blagajno.
Matej: Ni problema, pa dajva tako.
Teta: Pa brez zamere, ker ste čakali.
Matej: Ni problema, upam da bodo vaši kolegi z dostavo nove robe hitrejši.
Se mi zdi, da ni štekala šale. Šibam jaz spet čez celo Lesnino. 200 pa to.
Matej: No, tale pildek mi je dala vaša kolegica, samo še sprintamo, pa smo zmagali.
Blagajničarka: Hmmm, pod to šifro imam pa neko Jasno. To verjetno niste vi?
Matej: Ne, vam tako zgledam?
Blagajničarka: Ha, čakte, pokličem punce na oddelek. Koliko imajo že številko?
Blagajničarka 2: Neki neki
Blagajničarka: Nihče ne vzdigne. A boste počakali malo gospod, samo na oddelek skočim.
Matej: Kaj se pa zamudim.
In gre teta blagajničarka spet čez celo Lesnino. Sej veste, 200 m sprehoda. In traja nekaj minut. Ker je tud 200 m v kotra smer. Sej vem, zdaj itak noben več ne bere.
Blagajničarka: No, pa smo.
Matej: Aleluja.
Blagajničarka: Se opravičujem, včasih se zaplete.
Matej: Bomo že, sem vedel, da bomo na koncu zmagali. Lep večer.
Zdaj razumem zakaj v teh 40 minutah, kolikor sem rabil, da sem lahko pustil avans, lučk seveda še nisem odnesel, ni bilo nobene stranke na blagajni. Ne na eni, ne na drugi. Ker si moraš za prijatelje in Lesnino očitno čas vzet.
Btw., sam tko iz firbca, je kdo sploh tole prebral do konca? Al ste že po prvih 200 metrih šli drugam …
