Ljubljanski živalski vrt je zdaj po poldrugem mesecu končno odprt za obiskovalce. Tudi v času zaprtja je njihova veterinarska služba skrbela za zdravje živali v ZOO Ljubljana ter za pse in mačke v Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana. Hkrati še naprej skrbijo za preventivne ukrepe preprečevanja širjenja okužbe s koronavirusom med zaposlenimi, pripravili pa so tudi ustrezna navodila za obiskovalce.
Tudi živali, tako kot otroci, ne marajo obiska pri zdravniku. »Za razliko od ljudi veterinarju ne znajo povedati simptomov bolezni in pokazati na mesto bolečine,« pravi biologinja in pedagoška vodja v ZOO mag. Irena Furlan.
»Tudi ko zbolijo, jih ne moremo položiti v posteljo in prositi, naj mirujejo in nosijo npr. kisikovo masko, če dobijo pljučnico. Nasprotno! Nagonsko skrivajo znake bolezni ali poškodb tako pred vrstniki kot tudi pred veterinarji in oskrbniki, saj je najmanjša šibkost lahko pogubna za živali v naravi. Bolezen, bolečino in smrt sprejemajo kot del življenja. Zato morajo imeti naši veterinarji veliko znanja in izkušenj, da jih znajo opazovati, se jim približati in da iz posrednih znakov in majhnih sprememb na živalih prepoznajo bolezen in jim pomagajo.«
Kar tri četrtine skrbi za dobro počutje živali pomeni ustrezna in kvalitetna hrana ter pravilna izvedba krmljenja. »Veterinarka nutricionistka skrbi za raznovrstne jedilnike, ki so prilagojeni individualnim potrebam vsake živali glede na sezono, morebitne brejosti, mladiče, bolezni ali starosti,« dodaja Furlanova. »Obroke in ostanke hrane tehtamo, da lahko kontroliramo, koliko in kaj so pojedle žival in včasih celo merimo, koliko vode so popile. Po posebnih znakih na različnih delih telesa mesečno ocenjujemo telesno kondicijo živali ter spremljamo njihovo težo, zato jih tudi treniramo, da same stopijo na tehtnico.
Vedno več podatkov lahko razberemo iz iztrebkov živali. Veliko pove že njihova prisotnost in konsistenca, še več analiza spolnih in stresnih hormonov ali zajedavcev. Živali v ZOO Ljubljana dnevno preverjamo, vseskozi pa opazujemo tudi njihovo vedenje. Odstopanja so znak za bolj pogosto spremljanje ali posredovanje naših oskrbnikov in veterinarjev.«
Podobno kot sodobni zobozdravniki se znajo tudi sodobni veterinarji prikupiti živalim, čeprav jih morajo občasno cepiti ali jim dati neokusna zdravila. Redno jih oskrbujejo s priboljški ali ljubkujejo s čohanjem. Razvili so tudi tehnike za neopazno jemanje vzorcev prek urina, iztrebkov ali izpiranja. Poslužujejo se celo krvosesih živali, kot so pijavke in stenice, ki se brez bolečine prisesajo na žival in ji nevede odvzamejo vzorec krvi.
»Epidemija koronavirusa je čas, ki pokaže, da je veterina vseživljenjski študij in veterinarji niso le zdravniki za živali,« še pove Irena Furlan. »Znati morajo delati tako v timu sodelavcev kot tudi z imetniki živali in seveda s samimi živalmi. Spremljajo strokovne objave raziskav ter pripravljajo protokole za delo v karanteni. V času epidemije naši veterinarji pripravljajo usmeritve in izobraževanja za zaposlene, skrbnike hišnih ljubljenčkov in širšo javnost. V Zavetišču Ljubljana veterinarska ekipa poudarja ustrezno skrb za hišne ljubljence, ki nam v teh zahtevnih dneh vračajo z ljubeznijo ter nam zmanjšajo stres in s tem ugodno vplivajo na ohranitev našega zdravja. Živali staršem pomagajo tudi pri vzgoji otrok in imajo posebno vlogo pri čustvenem razvoju otroka, zlasti pri razvoju samopodobe, avtonomije in vživljanja.
Pri tem poudarjajo, da so primeri prenosa s človeka na žival izjemno redki glede na število okužb med ljudmi. Prenos okužbe v obratni smeri pa še ni bil znanstveno potrjen.«
In kdo je v ljubljanskem živalskem vrtu tisti, ki najbolje obvlada tri in pol tonsko damo? To je veterinar Pavel Kvapil, ki je tudi vodja veterinarske službe. Sicer pa za živali skrbijo še veterinar Marjan Kastelic in veterinarska pomočnica Mojca Harej, z njimi pa sodeluje tudi strokovna vodja Bojana Stranjac, ki je prav tako veterinarka. V Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana nad zdravstvenim stanjem živali bdijo vodja zavetišča in veterinar Marko Oman ter veterinarki Tanja Ferenčak in Jana Mede.
Veterinar Kvapil si mora pri svojem delu najprej pridobiti zaupanje slonice Gange, zato z oskrbniki sodeluje pri jutranji negi ter ji nudi prvovrstno manikiro in pedikuro.
Kožo ob nohtu ji namaže s kremo, da jo tako zmehča. Da se ji še bolj prikupi, ji na jezik položi dnevno dozo mineralov, ki jih ima zelo rada. Obožuje tudi božanje po jeziku. Zdaj Ganga dovoli jemanje krvi iz žile na uhlju, sledi pa še trening za jemanje vzorca sluzi iz trobca na pregled za tuberkulozo, pregled zob in oči. Na koncu ji s posebno kremo namaže še kolenski sklep zadnje noge, v katerem zaradi svoje starosti včasih občuti bolečine.
Primož Hieng
