Vstopila je v pisarno z resnim obrazom in ga prosila, naj gre z njo. Polkovnik je vstal in ji sledil. Kmalu sta bila na železniški postaji, kjer je bil deček, zraven njega pa medvedji mladič.

Fant je rekel, da ga je našel v puščavi in da so njegovo mamo ustrelili divji lovci, zato ga je vzel k sebi. Punca je prosila častnika, naj odkupi medvedka, saj se ji je smilil. In tako je tudi bilo. Dečku so dali nekaj denarja in medvedek je zapustil železniško postajo v spremstvu novih prijateljev.

Medvedji mladiček Wojtek v iranskem mestu Hamadan leta 1942 s svojimi prijatelji, poljskimi vojaki. Z njimi je ostal skupaj pet let. Foto: spletna stran 02varvara.wordpress.com.

Dogodek se je zgodil spomladi 1942 v iranskem mestu Hamadan. Ko je namreč po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 Stalin iz zaporov in taborišč izgnal zajete Poljake, se je več kot stotisoč glava množica napotila k zaveznikom v sosednji Iran, kjer so se moški začeli uriti za vojskovanje na evropskih bojiščih. Medvedek je tako našel zatočišče pri svojih poljskih prijateljih in zanj so lepo skrbeli.

Rokoborba z vojaki je bila njegova najljubša igra. Foto: Pinterest.

Dali so mu ime Wojtek, kar v starem slovanskem jeziku pomeni „veseli vojak“. Mladič je bil živahen in radoveden, vsi v enoti so ga imeli radi, na začetku pa je pil izključno mleko iz steklenice, v kateri je bila prej vodka, kasneje pa je imel na meniju marmelado, med, sadje in pivo. Tako priljubljen je bil v enoti, da se je osebje izmenjevalo in je imel več skrbnikov.

Medvedek je bil izredno dobrodušen, njegova najljubša igra pa je bila rokoborba z vojaki.

Ko se je enota premaknila proti Siriji, Palestini in Egiptu ter se začela pripravljati za vstop na italijansko bojišče, se je pojavila težava, kako s sabo vzeti Wojteka, saj britanska armada, v sklopu katere so se borili Poljaki, ni dovoljevala transporta hišnih ljubljenčkov, zlasti pa ne medvedov. Iznajdljivi Poljaki so našli rešitev.

Wojteka so v enoto enostavno vpisali kot vojaka, ki je imel tudi svojo vojaško knjižico, serijsko številko in čin, tako da je šel lahko z njimi.

Wojtek je vedno posnemal svoje prijatelje, tako da se je naučil korakati, v bitki za Monte Cassino pa je celo sodeloval v bojih, saj je na težko prehodnem terenu nosil 45 kg težke zaboje z minami, kar mu je prineslo napredovanja v stotnika, enota pa je posledično spremenila svoj našitek. Od zdaj naprej je bil na njemu prav Wojtek.

Po bitki na Monte Cassinu v Italiji je enota spremenila oznako in na njej je prostor dobil ravno Wojtek. Foto: spletna stran Ripleys.

Po koncu vojne so se Poljaki umaknili na Škotsko, kjer je bila enota razpuščena. Kaj pa Wojtek? V skrb ga je leta 1947 vzel živalski vrt v Edinburgu, kjer je ostal do svoje smrti decembra 1961, ko je dopolnil 21 let. Takrat je bil težak skoraj 200kg.

Kip Wojteka s poljskim vojakom v Edingburgu. Foto: spletna stran Edinburghsnews.scottsman.com.

O njem so naredili številne dokumentarne filme, napisali so veliko knjig in postavili so mu nekaj kipov, od katerih je najbolj znan tisti pred edinburškim živalskim vrtom, vendar je najlepše v vsej zgodbi ravno podatek, da so ga poljski vojaki po vojni redno obiskovali v živalskem vrtu. Ko so prišli do njegovega bivališča, so na veselje ostalih enostavno prestopili ograjo, Wojteka prisrčno objeli in se z njim igrali.