Evtanazija je ena tistih tem, kjer se človek hitro znajde v meglici moralnih, medicinskih in čisto človeških vprašanj. V osnovi pa je izraz zelo preprost – izvira iz grščine in pomeni “dobra smrt”. In je smrt res dobra?
Če razgrnemo brez olepševanja:
Evtanazija je dejanje, pri katerem zdravnik ali drug pooblaščen izvajalec namerno povzroči smrt osebi, ki trpi zaradi hudega, neozdravljivega stanja, z namenom, da ji zmanjša trpljenje.
Gre za poseg, ki se zgodi na izrecno željo osebe ali pa, v nekaterih sistemih, ob strogo določenih pogojih, kadar oseba sama tega ne more več izraziti. Da se izognemo zmedi, običajno ločimo tri oblike:
-
Prostovoljna evtanazija – bolnik se jasno in zavestno odloči za to možnost.
-
Neprostovoljna evtanazija – bolnik odločitve ne more izraziti (npr. koma), zato se uporabljajo posebni pravni postopki.
-
Zdravniška pomoč pri samomoru – zdravnik ne povzroči smrti sam, ampak bolniku omogoči, da sam zaužije predpisano snov. To je npr. dovoljeno v Švici, Kanadi in delu ZDA.
Kakšne so njene pasti in ali smo družba smrti ali družba življenja? Kakšna so pričevanja iz tujine in kaj meni zdravstvena stroka, ki uvedbi evtanazije močno nasprotuje?
O vsem tem bo govora danes v sredo, 19. 11., ob 18. uri v sejni sobi številka 15 Mestne občine Kranj.
Na dogodek vas vabi SDS Kranj v sodelovanju s Svetniško skupino SDS MO Kranj in Inštitutom dr. Jožeta Pučnika. Pogovor bo potekal s prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
