Najsi to priznamo ali ne, je jasno, da živimo v družbi popolnega nadzora, v kateri imamo iz dneva v dan čedalje manj zasebnosti. In ne, ne govorimo zgolj o možnosti vpogleda v profile naših socialnih omrežij, ki ga imajo tako rekoč že vsi ampak o nadzoru s strani nacionalnih vlad, multinacionalk in tehnoloških gigantov. Možnosti biometričnega nadzora populacije, ki so že danes izjemno razširjene, se bodo v prihodnosti še razširile in nadgradile s številnimi novimi tehnologijami.
S pojmom »biometrija« označujemo proces zbiranja, proučevanja in shranjevanja podatkov o posameznikovih fizičnih lastnostih z namenom identifikacije in avtentikacije. Biometrija dejansko poskuša identificirati neke samo dotičnemu posamezniki lastne telesne oziroma vedenjske značilnosti. Takšen način preverjanja posameznikov ima pred ostalimi metodami bistvene prednosti. Magnetne in druge osebne izkaznice se izgubijo, ukradejo, posodijo, osebna gesla se pozabijo, razkrijejo ipd., individualne biometrične značilnosti pa ostanejo (vsaj načeloma) večne, ne morejo se izgubiti ali pozabiti, težko jih je reproducirati oziroma prenesti na drugo osebo. Uporaba biometrije je zadnja leta z razvojem (informacijske) tehnologije v velikem porastu. Uporablja se tako za potrebe državne administracije kot za potrebe zasebnih korporacij. Današnja biometrična tehnologija deluje na osnovi tega, da fizične lastnosti posameznika pretvori v enoličen elektronski zapis.
Od prepoznave obraza…
Konec 19. stoletja so raziskovalci prišli do spoznanja, da ima vsak posameznik identične prstne odtise in da se le-ti s starostjo ne spreminjajo, kar imelo najprej praktične implikacije v kriminologiji, z napredkom tehnologije pa je prišlo še do razvoja sistemov za avtentikacijo posameznikov na podlagi njihovih prstnih odtisov na vstopnih točkah v različna varovana območja. Zatem je prišlo še do razvoja naprav za identifikacijo posameznika na podlagi njegovih oči (mrežnice oz. šarenice), žil na rokah in prepoznave glasu, v zadnjem času pa se razvijajo biometrične identifikacijske metode, ki so nepredstavljivo bolj natančne ter pri katerih je tako rekoč nemogoča možnost poneverbe (torej kraje identitete nekega posameznika s krajo njegovih biometričnih podatkov). Raziskovalci tako že leta polagajo velike upe v tehnologijo za prepoznavo obraza (ang. Facial Recognition Technology), tj. tehnologije, ki je zmožna primerjave točno določenega človeškega obraza iz digitalne slike ali videoposnetka z množico obrazov iz vnaprej sestavljene baze podatkov. Sistemi za prepoznavo obraza, ki so jih znanstveniki začeli razvijati že v 60. letih prejšnjega stoletja in se danes že povsem rutinsko uporabljajo za preverjanje pristnosti uporabnikov prek storitev preverjanja identitete, delujejo tako, da natančno določijo in merijo obrazne parametre iz dane slike. Čeprav je natančnost sistemov za prepoznavanje obraza kot biometrične tehnologije nižja od prepoznavanja šarenice in prstnih odtisov, je postala ta tehnologija zaradi brezkontaktnega postopka identifikacije (najpogosteje preko nadzornih kamer) že močno razširjena po vsem svetu.
V zadnjem času pa je preciznost teh sistemov silovito narasla, saj so se začele pojavljati neprimerno natančnejše tehnike prepoznave obraza, kot npr. analiza obraza s termalnimi kamerami ali tridimenzionalna prepoznava obraza. Zlasti slednja velja za izjemno obetavno, saj lahko z merjenjem geometrije togih obraznih elementov oz. potez doseže neprimerljivo višjo natančnost kot trenutno uveljavljeno dvodimenzionalno prepoznavanje, pri čemer se omenjena tehnika izogne takšnim pastem dvodimenzionalnih algoritmov za prepoznavo, kot so sprememba osvetlitve v prostoru, različni izrazi obraza, prisotnost ličil in spreminjajoča orientacija glave.
Sposobnost 3D prepoznavanja obrazov je omogočil razvoj sofisticiranih vizualnih senzorjev, ki projicirajo strukturirano svetlobo na podobo obraza. Ker so bile tehnike 3D ujemanja sprva občutljive na obrazne izraze, so raziskovalci na Izraelskem tehnološkem inštitutu za odpravljanje napak uporabili orodja metrične geometrije, s čimer so obrazne izraze obravnavali kot izometrije. Nova metoda zajemanja 3D slik obrazov, ki so jo razvili Izraelci uporablja tri sledilne kamere, ki so usmerjene pod različnimi koti; ena kamera je usmerjena na sprednji del predmeta, druga na stran in tretja diagonalno pod kotom. Vse te kamere imajo sposobnost sinhroniziranega delovanja, tako da lahko sledijo obrazu subjekta v realnem času, s čimer lahko s kamerami povezan računalniški sistem nemudoma zazna in prepozna obraz.
…do prepoznave signalov notranjih organov
Za še bolj napredno in sofisticirano velja najnovejša generacija biometričnih meritev, ki je sposobna zaznavati možganske (elektroencefalogram) in srčne (elektrokardiogram) signale posameznikov. Za razvoj teh biometričnih metod, ki temeljijo na analizi signalov, ki jih oddajajo človeški notranji organi je bila temeljna raziskava skupine fiziologov iz britanske Univerze v Kentu, ki je pod vodstvom profesorja Ramaswamya Palaniappana dokazala, da ima prav vsak posameznik identične vzorce možganskih valov in srčnega utripa. Čeprav je omenjena ekipa pri svojih poskusih uporabljala medicinske pripomočke, ki možganske valove in srčni utrip merijo v neposrednem stiku s posameznikovim telesom (elektroencefalograf in elektrokardiograf) pa danes obstajajo tudi naprave, ki so sposobne te signale izmeriti kar na daljavo, in čeprav še ne dosegajo tako visoke stopnje natančnosti kot npr. klasičen elektrokardiograf (naprava za zapisovanje električnih potencialov v srcu) pa se z napredkom tehnologije ta iz leta v leto povečuje.
Možnost identifikacije posameznikov po njihovih možganskih valovih oz. srčnemu utripu velja za nadvse perspektivno ne le zaradi unikatnosti le-teh ampak tudi zato, ker jih za razliko od drugih individualističnih posameznikovih lastnosti (prstni odtisi, šarenica) tako rekoč ni mogoče »ukrasti«, kot je npr. precej enostavno narediti natančno fotografijo prstnega odtisa ali šarenice in z njo zavesti sistem za avtentikacijo. Obetavnost teh biometričnih meritev je pred leti prepoznala tudi ameriška vojska, ki je avtentikacijo posameznikov po njihovih možganskih valovih že začela uporabljati za identifikacijo posameznikov pri vstopu v najbolj občutljive dele Pentagona in v tajne vojaške laboratorije.
Piše Matej M.
