“V ponedeljek zjutraj sem se že dogovorila za službo na Onkološkem inštitutu, čeprav o raku nisem nikoli razmišljala”

“Da, po določenem času se moraš odločiti, ali boš ostal v tujini ali se boš vrnil. Odločila sem se za drugo možnost. V Ljubljano sem prišla (iz Dunaja) v petek zvečer, v ponedeljek zjutraj sem se že dogovorila za službo na Onkološkem inštitutu, čeprav o raku nisem nikoli razmišljala. Tam sem ostala do upokojitve. Ko gledam nazaj, sem prepričana, da se je moralo tako zgoditi, saj je bilo vse moje poznejše delo poleg dela v bolnici povezano s tem. Delala sem z bolniki s pljučnim rakom. Veliko sem se pri tem naučila, česar nas na fakulteti niso. Kaj potrebuje človek, ko je hudo bolan, ko umira? Kaj potrebujejo njegovi svojci? ves čas sem o tem tudi predavala in pisala. Tako je nastala knjiga Spremljanje umirajočih, ki je izšla v treh izdajah in jo še vedno kot gradivo uporabljajo študentje za paliativno oskrbo. Zelo preprosta je, je pa v njej veliko povedano.”

Metka Klevišar, zdravnica, publicistka in prevajalka
Vir: Nedeljske novice, tedenska izdaja Slovenskih novic, 22. 12. 2018, str. 11 (Podaljševanje življenja za vsako ceno ni smiselno)

Iz njene knjige