“Hja, po eni strani se zdi res otročje, da nas morajo knjige opozarjati na osnove, a hkrati je res tudi, da živimo v času, ko se je človek-žival začel dotikati meja svojih zmogljivosti. Družba je postala strašansko hitra. Marinirani smo s stimulacijo, distrakcijo, nepotrpežljivostjo, počnemo več stvari hkrati in smo vedno zataknjeni v nekem “projektu”. Stimulacija sama po sebi ni nič napačnega, a da smo prepojeni z dražljaji do te mere, da nam vseskozi utripa rdeča luč, no, to ni za naše telo in duha nič dobrega. “Razpadamo” pri živem telesu; poglejmo si samo alarmantne podatke o porastu duševnih bolezni v razvitem svetu. Ciljna ravnina tega, kar še zmoremo prenesti, je za ovinkom. Ko se zato začnemo zavedati, da smo v to živčnost vsakdanjika že globoko zabredli, v resnici nujno potrebujemo nekoga ali nekaj, da nam pove prav to: kako spati, dihati, hoditi. Kako se pogovarjati, ljubiti, vse to! Bi vse to “morali” že znati? Morda. A kot atrofirajo mišice, ki jih ne uporabljamo, je treba “razgibati” tudi veščine za življenje.”
Carl Honoré, novinar in pisatelj
Vir in še več: https://onaplus.delo.si/razpadamo-pri-zivem-telesu
