Včerajšnje zavržno dejanje z grožnjami soprogi predsednika vlade in njunima 7 in 9 let starima sinovoma, je pokazala, kje smo kot ljudje. Namesto, da bi enotno obsodili take grožnje, smo spet na dveh bregovih. Nekateri bolečino ob takem dogodku celo privoščijo.

 

Vir: Facebook

Na grožnje s smrtjo Urški Bačovnik Janša in njunima sinovoma so se odzvali v Socialdemokratski stranki z izjavo za javnost. Zapisali so:

 V poslanski skupini SDS ostro obsojamo vse vrste nasilja in groženj. Ogorčeni smo nad grozilnim pismom, ki ga je v službo prejela zdravnica Urška Bačovnik Janša, soproga predsednika vlade. Grožnje, ki so v pismu zapisane, so namenjene otrokoma, starima komaj 9 in 7 let, ki v nobenem primeru ne smeta biti tarči kakršnega koli nasilja ali groženj.

Današnje dejanje je odraz neukrepanja pristojih, še posebej tožilstva, ki ob grožnjah kot je “ubij Janšu” in “smrt janšizmu” ni ukrepalo.

V Poslanski skupini SDS opozarjamo, da je od groženj do dejan samo korak, zato pozivamo vse pristojne, da v prihodnje resno in dosledno ukrepajo, ne glede na to, komu so grožnje namenjene

Z žalostjo pa lahko ugotovimo, da tako okrutno grozilno pismo ni sprožilo enotnega odziva v politiki. Nekateri nasprotniki predsednika vlade Janeza Janše nanj niso niti odreagirali. V takih trenutkih bi morala celotna politična scena stopiti skupaj in enotno obsoditi tako zavržno dejanje, a so žal tudi taki v politiki, ki se redno oglašajo na družbenih omrežjih, niso pa zmogli zapisati ene besede sočutja ali podpore, kaj šele obsodbe tega dejanja.

Morda smo prav zato tudi priča takim zapisom na družbenih omrežjih:

Vir: Twitter

Nekateri zapisi pod objavo odziva na grožnje predsednika vlade so tako neprimerni, da jih ne bomo niti objavili.

Pri vsem skupaj je žalostno dejstvo, da groženj, izrečenih na družbenem omrežju Facebook, ki ga vsi poznamo po zelo hitri cenzuri “neprimerne vsebine”, če je le ta usmerjena proti levo mislečim, medtem pa se grožnje predsedniku vlade sploh ne cenzurirajo.

Vir: posnetek zaslona

Vsi zapisi, ki jih ob tem lahko prebiramo, jasno kažejo na to, da smo se ljudje na poti izgubili, izgubili kompas, nismo več človek človeku. Je težko ob takih dogodkih zgolj pomisliti, kako bi se ob tem počutil sami in šele nato odreagirali?