Slovenija se spet vrača k vprašanju, ki bi ga kot zrela družba morala že zdavnaj rešiti: ali imajo vsi mrtvi pravico do dostojnega groba, ali pa tudi po smrti ostajajo ujeti v politične predale – naši, vaši, pravi, napačni, sprejemljivi in nesprejemljivi.
V središču razprave se je znova znašel ljubljanski župan Zoran Janković, ki nasprotuje pokopu žrtev povojnih pobojev na ljubljanskih Žalah. Pri tem poudarja, da so Žale namenjene Ljubljančanom, da naj bi šlo za politizacijo in da se ne sme enačiti partizanov z domobranci. Toda ravno tu se odpira bistveno vprašanje: ali je pri mrtvih sploh še prostor za takšno razvrščanje?
Žale niso samo navadno pokopališče. V zavesti mnogih Slovencev pomenijo prostor spomina, miru in zadnjega slovesa. Zato je toliko bolj občutljivo, ko se ob vprašanju pokopa posmrtnih ostankov žrtev iz prikritih grobišč začne govoriti o tem, kdo tja sodi in kdo ne. V trenutku, ko politika začne tehtati, kateri mrtvi so »primerni« za določeno zemljo in kateri ne, prestopi nevarno mejo.
JANKOVIĆ POLITIČNO DELI TUDI MRTVE LJUDI, NE SAMO ŽIVIH!
Oprostite! Ne vem če, sem prav razumel, ker imam težave z razumevanjem govora Jankoviča. Zdi se mi da, Janković deli mrtve na >naše< in >NE naše<. Ter, da so Žale rezervirane samo za pokojnike >naše< ideološke orientacije. pic.twitter.com/CBjO0qY8Td— Ahorn (@Ahorn89027074) June 18, 2026
Seveda ima vsaka zgodovina svoje rane. Seveda so bile med drugo svetovno vojno različne strani, različne odločitve, krivde in tragedije. Toda govorimo o povojnih pobojih, brez sodišč, o likvidacijah (med katerimi je mnogo preveč žensk in otrok) predvsem pa o mrtvih ljudeh, o posmrtnih ostankih, o sorodnikih, ki desetletja čakajo na osnovno človeško dostojanstvo: grob, ime, svečo, prostor, kamor lahko pridejo molit, jokati ali preprosto molčati.
To ni vprašanje zmage ali poraza. To ni vprašanje, kdo je imel prav leta 1945. To ni vprašanje, katera politika bo iz tega potegnila več točk. To je vprašanje civilizacijskega minimuma. Če lahko Slovenija najde prostor za spomenike, proslave, politične govore in ideološke razprave, potem mora najti tudi prostor za mrtve. Še posebej za tiste, ki so bili desetletja brez groba, brez javnega spomina in pogosto tudi brez pravice, da bi se o njih sploh govorilo brez očitkov.
Najbolj boleče pri tej razpravi je, da se zdi, kot da mrtvi niso več ljudje, ampak simboli. Eni jih vidijo kot dokaz komunističnega nasilja, drugi kot orodje političnega obračuna, tretji kot moteč spomin, ki ga je bolje pustiti nekje daleč stran. Toda za svojce to niso simboli. To so očetje, sinovi, bratje, matere, sestre, družinski člani. To so ljudje, ki bi morali imeti pravico do miru.
Janković ima kot župan pravico izraziti svoje mnenje. Ima tudi pravico opozarjati na prostorske, pravne ali organizacijske dileme. Toda ko se razprava premakne v smer, da nekateri mrtvi na Žale ne sodijo zaradi zgodovinske ali ideološke oznake, se upravičeno pojavi vprašanje: ali res delimo tudi mrtve na »naše« in »vaše«?
Družba, ki mrtvim odreka dostojanstvo, v resnici največ pove o živih. Ne o tistih, ki ležijo v zemlji, ampak o tistih, ki odločajo, kdo sme imeti grob in kdo ne. Pravica do pokopa ne bi smela biti odvisna od političnega okusa, od trenutne oblasti ali od tega, katera interpretacija zgodovine je komu bližje. Slovenija ne potrebuje še ene bitke nad kostmi mrtvih. Potrebuje treznost, pieteto in pogum, da prizna: tudi če se o zgodovini ne strinjamo, mrtvim pripada mir. In če tega nismo sposobni priznati, potem problem niso več mrtvi. Problem smo mi, živi.
P.O.
