Čeprav je od genocida v Srebrenici, najhujšega zločina v Evropi po drugi svetovni vojni, minilo že več kot 26 let, pa le-ta še vedno buri duhove.
V zadnjih dneh je britanski časopis The Guardian objavil pričevanje ameriškega poveljnika Johna Sheehana, ki trdi, da so LGBTIQ+ vojaki v nizozemskih oboroženih silah, ki so bile zadolžene za varovanje civilistov v Srebrenici, pripomogli k padcu bojne morale in predaji tamkajšnjih vojakov ter s tem posredno zakrivili pokol do katerega je prišlo med 11. in 22. julijem 1995.
Čeprav je bilo že od začetka jasno, da so bili nizozemski vojaki, ki so se brez boja predali prodirajočim oboroženim enotam bosanskih Srbov, posredno odgovorni za srebreniški masaker, v katerem naj bi bilo po dosedanjih izsledkih ubitih več kot 8000 neoboroženih civilistov, pa je nedavno pričanje poveljnika ameriških oboroženih sil Johna Sheehana razkrilo še več doslej neznanih dejstev o tem kako je do te tragedije sploh prišlo.
Sheehan se je v izjavi za medije skliceval na pogovor z načelnikom nizozemskega generalštaba, ki naj bi mu zaupal, da je do tako rekoč takojšnje predaje nizozemskih vojaških sil v Srebrenici prišlo zaradi katastrofalnega padca morale, ki so jo v nizozemskih oboroženih silah, ki so bile v okviru misije Združenih narodov zadolžene za zaščito civilistov v Srebrenici, povzročili nizozemski LGBTIQ+ vojaki. Teh je bilo med pripadniki nizozemskih modrih čelad (oboroženih sil OZN) kar precej, ob prodiranju armade bosanskih Srbov pod vodstvom generala Ratka Mladiča, pa naj se ne bi želeli spustiti v boj, bili naj bi nadpovprečno prestrašeni in nezadostno motivirani za opravljanje svoje dolžnosti.
Sheehan je namreč mnenja, da je množica progresivnih sprememb, ki so jih v oboroženih silah zahodnih držav uvedli po koncu hladne vojne, pripomogla h »pomehkuženju« in katastrofalnemu padcu bojne morale nacionalnih oboroženih sil. Sploh negativno naj bi vplivalo toleriranje odprte homoseksualnosti med pripadniki vojske. K razširjanju takšnih dekadentnih trendov v evropskih in severno-ameriških državah naj bi pripomogel naravnost toksičen pacifizem zahodnih držav, ki so bile po padcu Berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze prepričane, da Nemčija ne bo več netila novih vojn v Evropi, Rusija pa naj ne bi več predstavljala grožnje za »staro celino«. Čeprav se je ta iluzija razblinila z ruskim napadom na Gruzijo leta 2008, napadom na Ukrajino leta 2014 in oboroženo intervencijo v Siriji, pa se takšna in drugačna dekadenca med zahodnimi državami in njihovimi oboroženimi silami ni nehala širiti, še dodatna krila pa je dobila po razmahu t. i. »woke« ideologij, ki jo na ulicah zahodnih mest širijo anarhistična gibanja, kot so Antifa.
Sheehan pa še zdaleč ni edini visoki vojaški funkcionar, ki meni, da so se vojske evropskih držav nevarno »pomehkužile« in pacificirale; na te težave je v zadnjih letih opozorila cela vrsta strokovnjakov za obrambo, med drugim nekdanji ameriški obrambni sekretar Robert Gates, ki je dejal, da so Američani in Evropejci izgubili bojni nagon, kar nam bo v prihodnosti še močno škodovalo, zlasti v luči naraščajoče agresije, militarizacije in ekspanzionističnih apetitov Rusije, Irana in celinske Kitajske, ki imajo bistveno bolj kohezivne ter za boj motivirane vojaške sile.
Piše Matej M.
