Rimski dan na Zaplani, ki ga je vrhniški Zavod Ivana Cankarja pripravil v sklopu projekta Claustra+, to je čezmejna destinacija kulturnega in zelenega turizma Claustra Alpium Iuliarum, je prinesel bogat program in vrsto aktivnosti.
Življenje in delovanje nekdanjih Rimljanov na tleh zdajšnje Slovenije so povezali še z modo in kulinariko, družabnimi igrami, rokodelskimi delavnicami, predstavitvijo vojaških tehnik in podobno. Odprli so še novo pohodniško pot, ki nam bo ponovno približala razsežnosti nekdanjega poznorimskega zidu na naših tleh.
Zaplana ni bila izbrana po naključju, saj so očitno že stari Rimljani kaj kmalu spoznali lepoto pokrajine, bogastvo gozdov in druge naravne danosti. Na planoti je namreč ohranjen del skoraj 2000 let starega obzidja. Domačini mu pravijo Ajdovski zid. Zakaj? Ajdi so nam zapustili nenavadne, velike gradnje. Ajdovski zid na Zaplani je danes večinoma pokrit z zemljo. Viden je kot več kilometrov dolg in meter do dva visok nasip.
Arheologi so odkrili, da je Ajdovski zid del poznorimske utrjene linije, ki je bila zgrajena v drugi polovici 3. stoletja, delovala pa je do začetka 5. stoletja. Ščitila je osrčje rimskega imperija pred sovražniki z vzhoda. Antični pisci so za to obrambno linijo uporabljali izraz claustra Alpium Iuliarum. Claustra pomeni zapore, Alpium Iuliarum pa Julijskih Alp. Torej zapore Julijskih Alp ali kar alpske zapore. Do danes so arheologi odkrili skupno več kot 30 km teh zapor, kar tretjina pa se jih vije po pobočjih nad Vrhniko, med drugim tudi na Zaplani. Na tem območju, ki meri 6700 metrov, je bilo vsaj 35 obrambnih stolpov.
In kaj predstavlja Claustra Alpium Iuliarum? »To je poznorimski notranji obrambni sistem, sestavljen iz več odsekov kamnitih zidov, stolpov, trdnjav in utrdb, ki je varoval prehode do osrčja rimskega imperija,« pravijo poznavalci. »Arheološke ostaline sistema potekajo v presledkih od Reke na Hrvaškem do Posočja v Sloveniji, postavitev zapor pa kaže na namensko izrabo naravnih danosti razgibanega terena. Claustra predstavlja izjemen primer povezovanja arhitekture z naravnim okoljem, njeno doživljanje pa se tesno povezuje z doživljanjem narave. To je verjetno največji arhitekturni podvig iz rimske dobe na ozemlju današnje Slovenije, hkrati pa je eden največjih arheoloških spomenikov na slovenskih tleh.«
V poznorimskem času so bile vse pogostejše državljanske vojne in vdori tujih ljudstev na rimsko ozemlje, boji pa so se odvijali vedno bliže antični Italiji in srcu imperija, Rimu. Zato je rimska vojska po ukazu antičnih strategov in vojaških vrhov v kritičnih časih druge polovice 3. stoletja začela graditi zaporno linijo. Kljub hribovitosti in razgibanosti je omogočalo najlažji prehod na Apeninski polotok. Poglavitna naloga zapornega sistema je bila torej nadzorovati in varovati vse predele, ki jih je bilo moč razmeroma enostavno prečkati, kot so prelazi, naravni prehodi in ceste.
Ob Rimskem dnevu na Zaplani so minulo nedeljo najprej slovesno odprli novo pohodniško pot ob rimskem zidu. V spremstvu rimskih legionarjev so se pohodniki najprej zbrali pri gostilni Mesec, nato pa so se odpravili po sledeh največje in najmogočnejše rimske gradnje na slovenskih tleh, obrambnega zidu Claustra Alpium Iuliarum iz 3. stoletja. S strokovnim vodstvom sodelavcev Narodnega muzeja Slovenije so pohodniki odkrivali zanimivosti iz časov, ko so na Vrhniki gospodovali Rimljani, z naravovarstveniki pa so skupaj občudovali pestrost zaplaninskega rastlinstva, živalstva in zakraselega sveta.
V tem času je bilo zanimivo tudi na posestvu Mesečevih, kjer so odstopili prostor članom Kulturnega društva Vespesjan, ki si je izbralo ime po devetem rimskem cesarju Titu Flaviju Vespazijanu; vladal je od leta 69 do 79 našega štetja. »V društvu smo svoje moči združili ljubitelji antičnega Rima,« so povedali. »S ponazoritvijo življenja v Rimskem imperiju širimo vedenje o naši preteklosti in prispevamo k bogatenju kulturnega življenja v svojem ožjem in širšem okolju. Na Zaplani smo tako predstavili, kakšne predmete so uporabljali ter kako so se oblačili in urejali lase. Seveda so znali poskrbeti tudi za svojo lepoto, pokazati pa znamo tudi igre, s katerimi so si nekoč krajšali čas.«
Kot kaže, so stari Rimljani naravnost oboževali razne družabne igre, že nekaj časa pa jih zelo zavzeto raziskujeta Tina Škrokov in Jan Cotič.
»Rimljani so poznali najrazličnejše družabne igre, prav tako so že imeli igralne kocke in jih tudi s pridom uporabljali,« je povedal Cotič. »Arheologi so, kjer so bile rimske ostaline, med najdbami zagotovo odkrili tudi igralne kocke. Radi so se torej zabavali in metali kocke ter premikali svoje junake po raznih igrah, ki še danes spominjajo na nekdanje čase.«
Ko so se pohodniki vrnili na izhodišče pri gostilni Mesec, je zadišalo še po rimski kuhinji.
Okusne jedi so skuhali v cateringu Bardo iz Ljubljane, napravili pa so zelje olus s kumino in koriandrom, pečeno korenje, ječmenov puls s slanino in bobom, sardelino patino da aqua, marinirano v oljčnem olju in rdečem vinu z začimbami, marinirana piščančja bedra dormouse, svinjski frikase z marelicami, juho lenticulum s čičeriko, lečo in koriandrom, čičerikin in ribji namaz ter namaz moretum s skuto in sredozemskimi začimbami.
Primož Hieng, avtor besedila in fotografij
Gobe so bile hrana bogov
Rimljani so imeli nadvse radi gobe, dobro so ločili med užitnimi in strupenimi vrstami gob, in slednje kdaj tudi namenoma uporabili. Tako je umrl četrti rimski cesar Klavdij. Ena najbolj cenjenih gob je bil karželj ali knežja mušnica, ki še danes raste na Zaplani. Med drugim so kuhali jed, ki so jo poimenovali gozdne gobe (funghi farnei). Kuhanim gobam so dodali pet slanih ribjih filejev, eno kavno žličko popra in sol.
