Resolucija o Sloveniji, še en propadli poskus KUL

Evropski poslanci bomo jutri glasovali o resoluciji z naslovom Temeljne pravice in vladavina prava v Sloveniji, s posebnim poudarkom na zamudi pri imenovanju evropskih delegiranih tožilcev.

Gre za resolucijo, ki je rezultat napada na slovensko vlado s strani domače opozicije. Dokazov za to je več kot dovolj, povsem jasno je tudi, da je končno besedilo nastajalo s pomočjo slovenskih avtorjev. Kljub vsem naporom pa je resolucija popolno nasprotje tistega, kar so avtorji na začetku pričakovali. Napad ni uspel. Na drugi strani pa nam je razprava ponudila možnost, da podrobneje pojasnimo zapleteno slovensko realnost.

V vodo sta padla dva glavna očitka vladi, na katere je stavila opozicija. Financiranje STA je urejeno, delegirani tožilci so imenovani. Da resolucijo sploh obdržijo pri življenju, so morali avtorji vnesti nekatere nove »ugotovitve in priporočila«, kot na primer to, da je je Varuh človekovih pravic v Sloveniji ocenjen z najvišjo oceno »A«. Pohvalno, vendar takšne navedbe ne spadajo v zaključke resolucije in več kot očitno kažejo na to, da so bili avtorji v velikih težavah, ko so iskali kaj oprijemljivega, kar bi lahko naprtili vladi. Kakšno priporočilo pa je to? Ampak treba je bilo zapolniti praznino. Čudimo se lahko tudi temu, kako slabo avtorji poznajo osnovna dejstva, kot na primer način financiranja RTV.

Resolucija je prazna, so ugotavljali vsi, s katerimi sem se pogovarjala. Zato je bilo eno največkrat ponovljenih vprašanj v Evropskem parlamentu v teh dneh zakaj to resolucijo sploh imamo, če so bila vprašanja zaradi katerih je bila resolucija vložena (glej naslov resolucije), rešena? Odgovor je preprost. Imamo jo zato, ker slovenska opozicija, ne glede na škodo, ki jo s tem dela državi, za vsako ceno nadaljuje poskuse blatenja vlade pri evropskih institucijah. In zakaj jim to uspeva? So morda tako pomembni, močni? Seveda ne! Ti poskusi se zelo lepo skladajo z načrti evropske levice, ki dan za dnem vztrajno napadajo desnosredinske vlade. Zato so z veseljem pripravljeni podpreti vsak korak, ki gre v smeri doseganja njihovih ciljev.

Jasno je, da dejanskih razmer v Sloveniji kolegi v Evropskem parlamentu ne poznajo. Ne poznajo niti vsebine resolucije, po odzivih sodeč, jih v resnici jih niti ne zanima. Še manj pa to zanima ljudi v drugih evropskih državah. Zato resolucija ne bo deležna nobene širše pozornosti. Pozabite na to, da bi bila cela Evropa zaskrbljena. To so pravljice, ki vam jih bodo skušali prodati naši »nepristranski« mediji. Resolucija bo pozornosti deležna samo tam, ker je od vsega začetka načrtovano, da naj bi jo bila deležna. Torej v Sloveniji. Izrabljala se bo kot sredstvo notranjepolitičnega boja levice, pri čemer bodo najbrž previdno tiho o njeni vsebini. Kajti od brutalnega napada ni ostalo nič. Zaradi sprejetja tega dokumenta slovenska vlada v Evropski uniji ne bo utrpela prav nobenih posledic, niti zmanjšanja ugleda. O resoluciji se po hodnikih Evropskega parlamenta ne govori, veliko pa se govori o odlično opravljenem predsedovanju. Na račun tega se je ugled Slovenije povečal. Izkazali smo se za odločne, sposobne in spretne pogajalce, ki znajo stvari pripeljati do soglasja in zaključka.

Žal je zamujena priložnost, da bi bila resolucija daljša in bolj obsežna ter da bi bili v njej izpostavljeni resnični, globoki in sistemski problemi pravne države, demokracije in stanja medijev. Ti v Sloveniji obstajajo in dušijo naš razvoj, na kar opozarjamo že dolgo. A da bi resolucijo tako temeljito dopolnili, da bi uspeli pokazati na vse omenjene težave ali da bi celo vložili svojo resolucijo, ki je bila pripravljena, žal ni bilo dovolj politične volje. Ko se sprašujemo, zakaj pada zaupanje v evropske institucije, bi veljalo iskati odgovor tudi na takih primerih.

Vsem, ki bodo komentirali resolucijo svetujem, da si jo najprej preberejo. Če ne cele, pa vsaj zaključke. To svetujem tudi tistim, ki je ne bodo komentirali ampak bodo zgolj poslušali komentarje. Boste vsaj vedeli, kako bodo želeli nekateri obrniti zgodbo. Resolucija je dostopna na povezavi. V kratkem bo na povezavi na voljo tudi slovenski prevod.

Resolucija vsebuje 18 zaključkov, od katerih prvi govori o tem, da je zelo pomembno zagotoviti spoštovanje evropskih vrednost, zadnji pa, kot pri vseh ostalih resolucijah, da naj se resolucija posreduje na navedene naslove – Evropski komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic. Nekaj splošnega, torej. Precej splošen in celo nenavaden je zaključek, ki pravi, da Evropski parlament verjame, da morajo vse države članice spoštovati vladavino prava in delitev oblasti. Torej je ta resolucija namenjena kar vsem EU državam. Tako malo za zraven, če ni dovolj vsebine, pade še kakšna taka »pametna« ugotovitev.

Pričakovanja, da bo resolucija en sam napad na vlado, so padla v vodo. Najbrž veliko razočaranje za levo opozicijo. KUL je pogorel in se osramotil. Večkrat izražena globoka zaskrbljenost nad nivojem javne razprave, ki se ji ni mogla načuditi Sophie in’t Veld, se je razširila na vse akterje javnega življenja, ne samo na Vlado, kot so očitali v začetku. Morda so imeli tu v mislih grožnje Vrhovnega sodišča RS novinarjem, ki so spraševali o ustrezni izobrazbi vrhovnega sodnika? Ali pa o tistih novinarjih, ki vlado in člane Slovenske demokratske stranke označujejo s fašisti?

Nadalje Evropski parlament pozdravlja, da je vprašanje tožilcev in financiranja STA rešeno in s tem daje pohvalo vladi. Menda je bilo zelo težko doseči, da je bila uporabljena beseda »pozdravlja«. Seveda takoj sledi zaskrbljenost in poziv, naj vlada zagotovi redno financiranje v skladu z zakonom.

V resoluciji Evropski parlament opozarja, da v slovenski pravni red še niso bile prenešene nekatere evropske direktive, predvsem na področju medijske zakonodaje, ki so bile sprejete že leta 2018. Glede na to, da je vlada Janeza Janše prevzela vodenje države marca 2020, ni težko ugotoviti, komu je ta kritika namenjena. Kar nekaj ugotovitev je takšnih, ki se dotikajo neučinkovitega dela preteklih vlad. Med drugim tudi ta, da je potrebno čim prej uveljaviti odločbe ustavnega sodišča. Vemo, da večina neizvršenih ustavnih odločb sega v čas pred aktualno vlado.

Zanimiva je tudi ugotovitev, da bi medijska zakonodaja, ki jo je pripravila vlada Janeza Janše, pripomogla k bolj transparentnemu lastništvu medijev, zato tudi poziv Državnemu zboru RS in Državnemu svetu, da pospešijo sprejem te zakonodaje. Kdo blokira sprejem te zakonodaje, je tudi jasno. Še posebej pa je zanimiva ugotovitev, da je pregon korupcije v Sloveniji neučinkovit. Seveda je, spomnimo se samo vseh odmevnih primerov, ki so padali kot po tekočem traku, ker so tožilci zamujali, kjer so se uničevali dokazi pa tudi takih, ki sploh nikoli niso prišli do faze, ko bi bili obravnavani na sodišču, ker so bili zaustavljeni že v predhodnih fazah.

Precej nenavaden je poziv vladi, naj zagotovi ustrezno financiranje RTV. Težko je verjeti, da bi bilo poznavanje vsebine o kateri pišeš na tako nizki ravni, da ne bi vedeli, da RTV ne financira vlada, ampak mi vsi preko obveznega prispevka. Bolj verjetno gre za to, da so avtorji želeli čim večkrat omeniti vlado in ji kaj očitati oziroma naložiti. V tej želji in ob stalnem spreminjanju in prilagajanju besedila, so naredili kar nekaj elementarnih napak. Med drugim tudi to, da imamo v Sloveniji nacionalno, regionalno in lokalno oblast. Regionalno? Resno?

Zanimiva je tudi ena izmed točk, kjer Evropski parlament pričakuje, da bo vlada več naredila za iskalce azila, migrante, Rome in ljudi, ki živijo v revščini. Ne le, da so vse kategorije pomešane skupaj, še bolj nenavadno je, da ugotovitev izhaja iz zapisa nekega visokega evropskega uradnika, ki je bil v Sloveniji leta 2017, torej pred štirimi leti. Katera vlad je že bila takrat? Danes ima Slovenija eno najnižjih stopenj tveganja revščine v celotni Evropski uniji, ukrepi vlade med epidemijo pa so bili še posebej usmerjeni v reševanje stisk najšibkejših. Nevednost? Zavajanje? Malomarnost? Ali samo cenen poizkus, da bi resolucijo vendarle napolnili z nekim besedilom, pa če je še tako za lase privlečeno?

Tudi sicer je besedilo precej nekonsistentno. Medtem ko se nekatere navedbe ponavljajo, so druge same med seboj v nasprotju. Tako recimo je na enem mestu pohvala, da so se sredstva za Sodni svet in Državno tožilski svet povečala, v neki drugi točki pa poziv, da je treba zagotoviti primerno financiranje. Omenja tudi vse manjše zaupanje v institucije v Sloveniji. Res je, zaupanja v nekatere institucije ni. Za to ni odgovorna vlada, ampak so odgovorne institucije same, predvsem njihovo vodstvo, ki se je prevečkrat izkazalo s politično motiviranimi odločitvami.

Ne pozabimo, da je celoten postopek napada na slovensko vlado vključeval tudi misijo v Slovenijo. Misija, katere cilj je bilo ugotoviti stanje vladavine prava, medijev in korupcije svojega cilja ni dosegla. Ampak tako ali tako to ni bil namen. Misija je bila potrebna, da je lahko postopek tekel dalje. V tem postopku so se znašli tudi nekateri »moteči« faktorji, ki so otežili vnaprej začrtano akcijo: Recimo sogovorniki, ki so res govorili o težavah pravne države in stanju medijev. Tudi nad mojo prisotnostjo niso bili navdušeni, saj sem ves čas opozarjala na napake. Poročilo bremeni tudi afera „lektoriranje”, kot je Tanja Fajon označila vtikanje v pripravo zapisnika misije. Prav zanimivo, da je zapisnik o tem, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati na misiji popravljal nekdo, ki ga tam sploh ni bilo.

Kljub vsem poizkusom diskerditacije vlade, pa je na koncu pred poslanci besedilo, ki vlade v resnici sploh ne obremenjuje. Celo nasprotno, sem ter tja jo celo pohvali. Pa nekaj splošnih floskul in zaskrbljenosti. Če bi enaka merila veljala za vse, potem bi morali imeti že jutri na mizi resolucijo o Nizozemski, Nemčiji, Italiji, Španiji in vseh ostalih državah, kjer sprejemajo nesorazmerne ukrepe v boju proti koronavirusu. Da sploh ne omenjamo dejstva, da v nekaterih državah ubijajo novinarje ter zapirajo in celo streljajo na protestnike. Ampak v njih ni na oblasti desnosredinska vlada in menda spadajo v jedrno Evropo.

Seveda bom glasovala proti resoluciji, čeprav je tako šibka. Za to obstajajo vsaj trije zelo pomembni razlogi. Prvi med njimi je, da v resoluciji manjkajo najpomembnejša dejstva in informacije, ki bi osvetlile pomanjkljivosti delovanja pravne države, opozorile na neuravnoteženo stanje medijev in sistemsko korupcijo, ki se vleče od nastanka države dalje. Prav tako pomembno je, da gre za izkrivljen politični pamflet, izvožen s strani slovenske opozicije z namenom škodovati vladi. In nenazadnje moj glas proti nosi tudi sporočilo, da je potrebno reči »ne« evropski levici, ki pod krinko vladavine prava, človekovih pravic in demokracije poskuša ustvariti Evropsko unijo, ki pozablja na svoje vrednote.