O množičnem turizmu na Veliki planini lahko govorimo šele v 20. stoletju.
»Nekoč so planino obiskovali in se tam zadrževali večidel samo domačini, ki so odhajali v gore kot pastirji, lovci, iskalci rudnin in nabiralci zelišč ter imeli od tega tudi gmotne koristi. Redko pa so se vzpeli gorjani na vrhove, da bi občudovali gorsko floro in favno ali da bi se veselili pogleda z vrhov in se odpočili v gorskem miru, po čemer hrepeni sodobni turist, utesnjen med mestnimi zidovi,« je zapisal velik poznavalec Velike planine, etnolog Tone Cevc.
Ko so slikarji v 19. stoletju začeli odkrivati in upodabljati alpski svet in so se v gore napotili razsvetljeni izobraženci, ki sta jih tja usmerjala racionalizem in romantika razsvetljenstva, so to bili šele začetki turističnega gibanja. To se je razmahnilo šele nekaj desetletij pozneje, ko so se vanj vključile tudi širše plasti meščanstva. Sredi 19. stoletja naletimo že na več opisov potovanj na Veliko planino, med drugim zasledimo tudi zapis prvega turističnega odkritelja kamniško-savinjskih gora, graškega profesorja dr. Johannesa Frischaufa.
Za pomemben mejnik v razvoju velikoplaninskega turizma smemo šteti leto 1910, ko so v pastirskem selišču odprli kočo Slovenskega planinskega društva. Spočetka so prihajali turisti na Veliko planino samo poleti, ko so vremenske razmere najugodnejše, z razvojem športnega smučanja pa je postala planina vabljiva tudi pozimi.
Naslednji pomemben mejnik predstavlja nihalka, ki na Veliko planino vozi že 55 let.
Trinajstega septembra 1964 je takratni predsednik kamniške občinske skupščine France Vidervol vzel škarje iz rok gorskih reševalcev in prerezal trak pred vhodom v srebrno nihalko.
»Rahlo nezaupanje, ki ga je povzročilo že tolikokrat preloženo odprtje, se je ob pogledu na zares impozanten objekt umaknilo ugotovitvi, da so graditelji opravili res težko nalogo,« je po odprtju zapisal poročevalec občinskega časnika.
Kabina s prvimi potniki je tako tudi uradno dosegla Veliko planino. Takrat je sprejela 30 potnikov, vožnja pa je na razdalji 1643 m trajala malo več kot pet minut. Nosilna vrv je takrat tehtala 17 ton, vlečna vrv pa 12.
Leta 1958 je zaradi želje, da bi na Veliko planino zgradili žičnico, arhitekt Vlasto Kopač za občinski ljudski odbor Ljubljana izdelal urbanistični program in varstveni režim Velike planine, s tem pa je pomembno zavaroval pastirski del planine. Tako je Kopač dve leti pozneje projektiral obe postaji žičnice ter hotel Šimnovec in že naslednje leto so začeli z gradnjo nihalke na Veliko planino. Takrat so tudi uradno odprli sedežnico na Zeleni rob.
Izgradnja nihalke na Veliko planino je lepote območja pod Kamniškimi planinami približala obiskovalcem. Tako se je na planini začel širiti turizem, v zimskih mesecih pa je bila Velika planina množično obiskano smučišče. Danes je planina biser turističnih destinacij. Poleti zaživi s prihodom pastirjev in živine, v zimskih mesecih pa sta poleg smučanja posebno doživetje nočno sankanje na 2,4 km dolgi razsvetljeni progi in krpljanje po naravnem snegu.
Nihalka na Veliko planino je ena izmed treh tovrstnih žičnic v Sloveniji, letno pa povprečno prepelje 32.000 potnikov. Število se je v zadnjih letih močno povečalo, saj so samo v lanski poletni sezoni z nihalko prepeljali že 53.000 potnikov. Decembra 2011 je bilo v celoti zamenjano srce nihalke. Tako je gondola na Veliko planino z novo strojnico postala še varnejša, učinkovitejša in varčnejša.
