“Mnogim se je zdelo protislovno, da nebo brez oblačka julija obljublja vročino, januarja pa mraz. Ker mnogih fizika, meterologija, ali ustroj sveta preprosto niso zanimali. Steffens se ni več razburjal nad dejstvom, da so ljudje mislili, da je mraz stvar, in niso razumeli, da gre zgolj za odsotnost toplote. Mraz je bilo naravno, prevladujejoče stanje, vročina pa izjema. Tako kot sta bila umor in krutost naravna in logična, sočutje pa zgolj anomalija, rezultat zapletene metode, ki si jo je človeško krdelo izmislilo za povzdigovanje pomembnostu preživetja vrste. kajti sočutje se je končalo tu, znotraj vrste, saj je človeštvu preživetje omogočalo brezmejna krutost do drugih vrst. Na primer, za razcvet človeškega rodu kot vrste, je bilo zelo pomembno, da človek živali za meso ni samo lovil, temveč tudi proizvajal. Že sam izraz proizvodnja mesa, že sama ideja! Ljudje so zaprli živali v kletke, jim odvzeli vso radost in užitek v življenju, jih osmenemnjevali, da so proti svoji volji proizvajali mleko in sočno mlado meso, jim takoj po rojstvu odvzeli mladiče, medtem ko so matere rjovele od bolečin, in jih, takoj, ko je bilo mogoče, spet oplodili. Ljudje so se razburjali, če je kdo jedel kako vrsto živali, kot so psi, kiti, delfini, mačke. Toda sočutje se je iz nedoumljivih razlogov končalo tam.
Prašiče, ki so precej pametnejši od nas, smo ponižali in jih začeli jesti, in to počnemo že tako dolgo, da človeško bitje sploh ne pomisli na preračunljivo krutost, ki je temeljnji kamen sodobne proizvodnje hrane.
Kakšno pranje možganov!”
Jo NesbØ, Žeja, str. 495
