Minuli torek je minilo 125 let od znamenitega ljubljanskega velikonočnega potresa. Bila je nedelja, 14. aprila 1895, ko se je nekaj minut po enajsti uri zvečer Ljubljana močno strela. Glavno mesto Kranjske dežele je imelo tega leta ob velikonočnem potresu 30.000 prebivalcev in več kot 1.400 hiš.
Po hudi zimi, ko je zapadlo veliko snega, je leta 1895 v Ljubljani sledila deževna pomlad. »Vreme med velikonočnimi prazniki je bilo zelo spremenljivo: v petek je bila skoraj poletna vročina, v soboto je močno deževalo. Velikonočna nedelja je bila sončna, Ljubljančani so napolnili parke in promenade ter se zvečer, zgodaj kot po navadi, odpravili spat,« pravi Ina Cecić z Urada za seizmologijo in geologijo.
Sedemnajst minut po 23. uri je Ljubljančane predramil močan potres, ki ga je spremljal grozovit hrup. Tla so se tresla, stene so pokale, ostrešja škripala, leseni podi škrtali. S streh so leteli strešniki in dimniki, podirale so se manjše in večje stene. Prebivalce je v temi zajela precejšnja panika in so v naglici, le v nočnih oblačilih, zapuščali svoja stanovanja, in se zbirali na odprtem, kjer so molili in v grozi preživljali številne popotrese.
»Nekaj po enajsti uri zvečer se je začulo neko zamolklo bučanje,« preberemo v knjižici Velikonočni ljubljanski potres in cesarjev obisk. »Bilo je, kakor da prihaja iz daljave. Raslo je in se spremenilo v grozo in trepet obujajoče gromenje. Zemlja se je zazibala, najprej rahlo, potem pa naenkrat s tako strahovito silo, da je človeku zastala kri. Vse je pokalo in se razdiralo. Bilo je, kakor da se je odprlo brezno in da pada vanje celo mesto. Začulo se je iz tisoč in tisoč grl prihajajoče bolestno kričanje in obupen jok. Zidovje je pokalo in se rušilo, strehe so se lomile in udirale, dimniki so se podirali in z vseh strani se je opeka usipala na ulice. Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo.«
Pisec knjižice še pravi, da so ljudje vsi zbegani bežali iz svojih bivališč: »Kakor blazni so hiteli na ulice, ne meneč se za svojo obleko, za svoje imetje. Mislili so le na rešitev življenja. Trumoma so se zbirali na prostornejših krajih. Bilo je med njimi mnogo takih, ki so bili na pol goli in se niso upali nazaj v svoja stanovanja po obleko. Moški in ženske, celo vojaki so bili v tem stanu. Bledih lic, trepetaje strahu in groze, so se ljudje pripravljali na smrt. Vsakdo je mislil, da se je približala njegova zadnja ura …«
Ko se je zdanilo, se je videlo, kako velikanska je bila škoda, ki jo je povzročil potres. Ljudi, ki so videli razbito in razdejano prej tako prijazno Ljubljano, je obšla bridka žalost.
»Srce se jim je paralo zaradi žalosti in bolečine,« je zapisal avtor omenjene knjižice. »Z marsikaterega očesa je kanila solza.«
Po ulicah je bilo zjutraj cele kupe s strehe padle opeke. Povsod so se videle razdrapane strehe, podrti dimniki in razpokani zidovi. Pri mnogih hišah se je bati, da se poderejo. Zaradi tega bodo mestne komisije pregledale hiše, da se iz nekaterih potem preselijo ljudje. Večina ljudi je prve dni po potresu spalo pod milim nebom in se jih je gotovo mnogo prehladilo. Skoraj nobena hiša ni nepoškodovana. Nekateri hišni posestniki so gmotno uničeni.
»Kranjska dežela je doživela že mnogo potresov. Slavni zgodovinar Valvasor jih je do svoje dobe navedel celo vrsto, ali tudi v poznejših letih se jih je primerilo jako mnogo. Najstarejši, vsaj kar se jih spomni človeštvo, je bil leta 792. po Kristusu, zelo močan je bil leta 1511, a nobeden ni bil po svojih posledicah tako grozovit kakor velikonedeljski letošnjega leta,« lahko preberemo v poročilu v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
Po dozdajšnjih raziskavah je bilo žarišče velikonočnega potresa severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Zaradi njegove moči (največja intenziteta je bila med VIII. in IX. stopnjo po
evropski potresni lestvici, magnitudo ocenjujejo na 6,1) so ga čutili na zelo velikem območju. Do večjih poškodb zgradb je prišlo v celotni ljubljanski kotlini med Vodicami in Igom, manjše poškodbe so zabeležili na območju do več kot 50 km od nadžarišča.
Potres so čutili tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju, v Švici.
Primož Hieng
