Marsikdo od starejše in srednje generacije se še spomni, da smo morali nekoč po številne dobrine, ki jih v času komunizma pri nas ni bilo, hoditi v nam najbližja mesta, ki so bila takoj za mejo z »železno zaveso«, za katero smo živeli.
In ko smo tako hodili na »šopinge« v države z urejenim demokratičnim sistemom, tržno ekonomijo ter demokracijo, smo že na poti tja razmišljali, kako bi nakupljeno robo nekako v stilu Martina Krpana » prešvercali« nazaj preko meje v naš »tako opevani zlati komunizem«, saj so nas naši cariniki vztrajno in ostro pregledovali.
Ob sobotah dopoldan oblegana obmejna trgovska mesta
Zgoraj navedena mesta so bila, še posebej ob sobotah dopoldan ter ob komunističnih praznikih pri nas (npr. 27. april, 4. julij, 29. november), natrpana z avtomobili z jugoslovanskimi registrskimi tablicami, v Trst in Gorico pa smo se lahko peljali tudi z vlakom. In kaj se je takrat najbolj kupovalo? Predvsem dobrine, ki jih pri nas ni bilo ali pa je bil njihov nakup omejen (banane in ostalo sadje, kava, kavbojke, pralni prašek, sladkor, moka, riž, hi-fi aparature, …).
Na poti nazaj pa je sledil še obvezen postanek za točenje goriva na zadnji bencinski postaji pred vstopom nazaj v našo komunistično državo, saj je bil bencin pri nas dražji, v času avtomobilskih bonov pa ga je bilo pri nas tudi nemogoče dobiti v zadovoljivih količinah. In če ob tem samo pomislimo na to, kako težko je bilo takrat pri nas kupiti avto (ko si ga vplačal, si ga čakal vsaj eno leto, pa še takrat je bil tisti fičo, 101-enka ali yugo mnogokrat več na servisu kot na cesti). Zato ni čudno, da so obmejna mesta z Italijo in Avstrijo trgovsko cvetela, saj so imeli do osamosvojitve Slovenije garantiran posel, ker zaradi »socialistične usmeritve« naše tedanje države pri nas ni bilo moč kupiti dobrin, ki bi jih želeli imeti, le nekaj metrov čez mejo pa je bilo tega v izobilju.
Je bilo v času socializma res bolje?